POPOTNIK ŠIROKE IN VOSKE POTI; ALI POPISOVANJE, KAKO SE ČLOVEK SPAČI, V GREHIH ŽIVI, KAKO SE POBOLJŠA, IN BOGU SLUŽI.
Spisal Franc Veriti.
V natis teh bukev so gnadljivi Firšt Gospod Gospod ANTON ALOJZ, Ljubljanski škof 11. velkega travna 1828 dovolili.
V LJUBLJANI 1828. Natisnil Leopold Eger.
Na prodaj pri Adam Henriku Ilonu, bukvovezu in kupčevalcu s papirjam.
Predgovor.
Namen teh bukvic je popisovati, kako človek v zadrege zleze, kako se iz njih spravi, in potlej bogaboječe živi. Pisal sem ko bi grešne slabosti in krščanske čednosti govorile, da bo branje priljudnejši in da se bo moč resnice bolj v živo čutila.
Široka pot ni drugega, ko po svojim hudim poželenji živeti. Mesto Goljufija pomeni kraljestvo hudičevo, v katerim so hudobni. Vozka pot ni drugega, ko življenje po zapovedih. Mesto Resnice pomeni Kraijestvo Jezusovo, pod katerega Ijubeznivo oblastjo so radi vsi dobri. Beri te bukvice, in jemlji nauke, ko bi bil popotnik Feliks. Varuj se široke poti, in hodi po vozki, da prideš v nebeško kraljestvo.
Franc Veriti, Fajmošter v Horjulu.
Popotnik široke in voske poti.
Feliks gre od doma na široko pot.
Jaz Feliks od katoliških staršev rojen, in v sveti veri zrejen, sem velikokrat slišal, in bral, da je pot v nebesa vozka in ostra, da pot v pogubljenje široka in gladka. To je resnično, ker Jezus večna modrost in resnica tako govori. Kadar sem bil odrasel, me je moje hudo poželenje vabilo živeti, kakor slabi natori dopade, in kakor ljudje sploh žive. Slabo življenje drugih je meni pohujšanje bilo, in v meni oslabelo moč in čistost Jezusovih naukov. Ker sem se iz notranje slabosti rad pohujšal. Sem videl bogaboječe, pa mi ni bilo mar po njih živeti; sem videl slabe, in z njimi sem si predrznost dajal. Veselo in kratkočasno živeti mi je dopadlo, in sem dejal: Saj ni greh dobre volje biti, da le ne grešim. To je res, pa tudi hudo me ni peklo ali tešalo, ker sem razodetih resnic premalo premišljeval, sem krščanske pravičnosti premalo spoznal, Jezusa sem po imenu poznal, nisem premislil konca pravičnih in hudobnih, in kako velik razloček bo po smrti med dobrimi, in hudimi. Torej sem bil omamljen in razdeljenega srca, sem visel med Bogom in svetom, Boga sem se nekaj bal, pa sem se ga bal premalo, in tudi ta majhen strah je bil iz Ijubezni do sebe: sramoval sem se hudoben biti pred svetom, pa nisem skrbel pred Bogom pravično živeti.
Zdaj to vem, spoznam, in obžalujem, pa takrat nisem vedel, ker nisem hotel vedeti. Moje poprejšnje slabo življenje se mi ni slabo zdelo, ker sem ga sodil po življenju slabih in grešnih ljudi, ne pa po Živienju učenika Jezusa, in njegovih svetnikov. Bogu sem prazno češenje dajal, ker ga nisem ljubil: nisem njemu, ampak sebi in svetu živel. Hudo poželenje je moj um otemnelo, in mojo vest spačilo, menil sem, da je nedolžno, kar sem ljubil neumno; pokoj sem užival, pa to je bilo smrtno spanje. Hodil sem že po široki poti, po poti pogubljenja, pa nisem vedel, da po njej hodim. Moja nevarnost je bila silno velika, pa slepa vest ni vedela, in mi je komaj kaj velikega mrzlo očitala.
Kadar sem svete bukve bral, ali božjo besedo poslušal, ali od smrti kakega znanca slišal, me je poskrbelo, in v meni želje obudovalo drugače živeti, in Bogu služiti; pa hitro sem pozabil, ali svojo vest potolažil, rekoč: Ne morem živeti kakor duhovni uče — sem mlad — Bog je usmiljen — veliko drugih tako živi — se bom potlej poboljšal. Moji zmoti so slabi tovariši pomagali, me slabo učili, predrznost dajali, in me zapeljevali. Vedel sem sicer, da ti niso varni, ampak goljufni učeniki, in jim nisem popolnoma verjel, vendar nekaj sem; po njih govorjenju je bila hudoba greha mojim očem manj ostudna ko prej, moja duša je slabela pa sam nisem vedel koliko. Oh! saj bi bil razodete resnice skrbno premišljeval, in iz srca Boga prosil mi obilno gnado dati; pa večnih resnic nisem premišljeval, ker so mi prebodeče bile, in slepota mi je branila spoznati, koliko sem bil gnade s. Duha potreben.
Ker sem bil razdeljen med Bogom in svetom, sem večkrat premišljeval po svojim zadržanim umu, in po svoji skriti ljubezni do greha. Ravno v teh mislih en dan sem bil, in pred svojo hišo sede skrbno premišljeval, kar mimo gre, in me ogovori neznana ženska, priletna je bila, bistrih oči, in urnih nog, rekoč: »Feliks! kaj ti je? zakaj si v mislih, in žalosten?« Nisem se malo čudil, da me neznana ženska po imenu kliče, in na mojim obrazu moje misli vidi. Odkrito ji povem, kar me je tešalo, in potlej sem jo vprašal: »Kako ti mene poznaš? kako ti je ime? od kod si?« Ona mi je odgovorila: »Meni je Radovednost ime: povsod sem doma, zato te poznam.« »Sreča moja,« ji pravim, da si ti k meni prišla, »zakaj ti boš meni dober svet dala; ti si veliko obhodila, dosti veš, in mi boš lahko pomagala. Ljuba moja, povej mi, kaj se ti zdi, kako bom živel, da bi tukaj, in v večnosti srečen bil?« Ona mi je odgovorila: »Res, veliko sveta sem obhodila, stara sem, ker sem prva hči vseh matere Eve, in dosti vem, vendar ti svetujem skušati svojo srečo po svetu, da sam vidiš, slišiš, zveš, in se zmodriš, skušnja bo tvoj nar boljši učenik.«
»Tvoja je prava,« sem ji veselo odgovoril; »če ni greh z menoj, pojdem; tvoje ime mi zelo dopade, veš pota, in s tvojo pomočjo bom dobro, in slabo zvedel, kar nar bolj želim, in potlej si bom zvolil, kar mi bo boljši.« Radovednost mi prijazno pravi: »Če ti je moja družba všeč pojdem rada s teboj, in dobrega srca ti bom pomagala, ti bom zmeraj zvesta, in te nikdar ne bom zapustila; tukaj imaš mojo desnico v znamenje moje resnične obljube; le pojdi, in boš vesel.« Jaz sem ji odgovoril: »Tvoje družbe sem vesel, in v tvojo zvestobo se zanesem, in pojva sreče iskat.«
Brž odrineva, in se po poti pogovarjeva. V majhnim času sem veliko od nje zvedel, in moje neumno srce je bilo grozno veselo. Kadar je moja radovednost nekoliko nasičena bila, sem ji rekel: »Prosim te ne pozabi, kar sem prej rekel, da želim srečen biti; ves svet ti je znan, torej mi resnično in odkrito povej, kam pojdem sreče iskat, in jo najdit?« Radovednost meni: »Te so tudi moje želje, in to je moja skrb, le hodi z menoj, zanašaj se v mojo zvestobo, in boš srečen.« Greva po lepi dolini, in nečutno prideva na kratkočasen griček, iz katerega se je zelo daleč videlo. Na njem malo postojim, in gledam okoli po deželi, sem videl dva mesta: eno na levi v ravnoti silno veliko, drugo na desni majhno na visoki gori; v prvo je veliko ljudi šlo, jezdilo, in se vozilo po lepi in široki poti; v drugo je malo ljudi šlo po strmi, in vozki poti.
Radovednost mi reče: »Pojdiva tja na ono široko pot, po katiri veliko ljudi hodi: ondi more dobro, in kratkočasno biti; tudi bova dosti novic zvedela.« Meni ni bilo mar zvedeti, kateri, in kam po široki, ali vozki poti hodijo, pa iz naravne slabosti sem Radovednosti odgovoril: »Rad grem na ono široko pot, zakaj tamkaj more dobro biti.« Greva tja čez lepo dolino, in kmalu prideva na široko pot. Veliko ljudi je bilo, pot je bila široka, in gladka, in moje srce je bilo polno velikega veselja.
Feliks hodi po široki poti, in pride pred mesto Goljufije.
Kadar sva na široko pot prišla, in nekaj časa po njej hodila, me je začela vest opominjati, da morebiti to ni prava pot srečnega konca, Sem vpraševal ljudi, kam gredo, in zakaj? Vsi so mi srčno odgovarjali: »Gremo v veliko mesto usmiljenega in mogočnega kralja, kjer bomo vse dni svojega življenja veselo, in srečno živeli.« To govorjenje je potlačilo mojo skrbno vest, in mi je dopadlo. Radovednosti ni bila moja skrb všeč, me je priganjala hitro hoditi, in sva šla v veliki družbi. Pot je bila prostorna, gladka, in navdol, lahko sem hodil, vendar na njej je bilo dosti nadležnosti. Dasilih pot prostorna, še premalo je bila zavoljo veliko ljudi, živine, in vozov: na njej je bilo dosti tatov, goljufov, pijancev, opravljivcev, klasačev, togotnih, preklinjalcev, in drugih hudobnih. Nekateri med njimi so bili pravični in bogaboječe videti, pa potlej sem njih grešno hinavščino spoznal. Ni bilo človeka, kateremu bi zaupati mogel, ali ga za moder svet vprašal, ali se v njegovo pravičnost zanesel. Po noči je bilo nevarno hoditi, ker tolovajev je dosti bilo, in zmeraj je bilo šlišati od kake nesreče. Kadar sem bil primoran v kaki oštariji prenočiti, nisem mogel v miru počivati: vso noč so pijanci razsajali, vpili, se prepirali; drugi slabi ljudje so vso noč kvartali, in preklinjali; ponočni vlačugarji so noreli, plesali, in nepokojni bili. Velika nadloga je bila: zunaj pod milim nebom nisem mogel biti, tudi je bilo nevarno zavoljo hudobnih ljudi, iz usmiljenja me nobeden ni hotel pod streho vzeti, na oštariji sem bil slabo postrežen, drago je bilo vse, in miru ni bilo. Res, velika nadloga je bila.
Kar sem videl in šlišal mi ni dopadli; vest mi je rekla: »Ti ljudje niso dobri, in ne morejo dobrega konca imeti, ker nič božjega strahu ni v njih; kristjani so, pa po zapovedih ne žive, in so vsi drugačni, kakor je Jezus Kristus učil, in so svetniki živeli.« Tako sem mislil, in dejal, pa kmalu mi je drugo na misel prišlo, in sam pri sebi sem mislil: Tolikaj ljudi se ne more zapeljati, zakaj med njimi ni malo prebrisanih, in učenih; vsi ti želijo srečni biti, in sreče iščejo; morebiti je to prava pot. V velikim vojskovanju je moje srce bilo, nisem vedel kaj storiti, bi šel z njimi, ali bi se nazaj vrnil; pa videti tolikaj ljudi veselih, in neskrbnih sem svojo vest tolažil in šel, ker me je bilo sram se od njih ločiti.
Radovednost je včasih pri meni bila, in mi srčnost dajala: včasih je pred menoj šla, vse natanko ogledovala, in poslušala, in potlej mi pravila kaj se godi. Vse njene novice so bile slabe, in sem zvedel kako ljudje grdo in nesramno žive. Te novice sem včasih rad poslušal, včasih so se mi pregrde zdele, vendar so mi nečutno spridele srce, in sem rekel: »nar slabši človek vendar nisem, oni so slabiši od mene.« Sčasoma sem se šuma, krivice, opravljanja, pohujšanja, vsega grdega in hudega privadil; pa vendar ne toliko, da bi bilo moje srce popolnoma mirno bilo, ali da bi mi vest nič ne bila očitala. Večkrat sem slišal glas svoje vesti: Če boš s slabimi po široki poti hodil, boš z njimi nesrečen. To me je skrbelo in peklo, vendar zgled drugih mi je predrznost dajal, skoraj vlekel, in sem šel.
Dasiravno se mi je veliko mesto, katero sem ne daleč od svojega doma iz majhnega grička videl, daleč zdelo, sem vendar silno hitro od njega prišel. Čudil sem se, da sem tako naglo hodil, in sem Radovednost povprašal: »Je to mesto, od katerega so prej ljudje pravili kjer usmiljeni, in mogočni kralj gospoduje? Je to mesto miru, in sreče?« »Ravno to je,« mi je odgovorila, »in bodi vesel.« Pred velikim mestom malo postojim, in pomislim kaj storiti, da bi v zadrego ne prišel, ker mi je vest zmeraj očitala, in nesrečo napovedala. Se na levo obrnem, in vidim deklico vso nedolžno in prijazno. Radovednosti rečem jo povprašati, če je mesto, ki pred nami leži, v katero tolikaj ljudi gre, res mesto sreče in miru? Radovednost skoči do nje, in jo povpraša, pa ona je blizu mene stopila, in mi rekla: »Blagor tebi, če v to mesto greš! v njem mogočni kralj gospoduje, katiri ima veliko podložnikov po vsem svejtu vseh stanov, starost, in jezikov; on jih mehko gospoduje, in le skrbi jih srečne storiti. Če želiš v mesto, ti nobenega zadržka ne bo, vsi smejo v njega: da mi raje verjameš, ti povem, jaz sem mestnega uratarja hči, jaz pojdem s teboj v mesto, dobro ti hočem, kaj se boš bal?«
Tem prijaznim in svetnim besedam sem verjel, vendar me je nekoliko poskrbelo, pa sam nisem vedel, zakaj, ali od kod. Rečem Radovednosti: »Pojdi v mesto, vse ogledaj, in oprašaj, kako da je, in pridi mi nezaj povedati, kakšno da je.« Dokler je Radovednost šla, in v mestu se pomudila, mi je deklica veliko dobrega, in veselega od njega pravila. Mi je tudi pokazala napis mestnih vrat: »Čast — Veselje — Mir.« Premišljujem te obetne besede, in pravim: »Vendar ne morejo tako očitno legati? to more biti čista resnica.« Lih takrat pride Radovednost iz mesta, ga grozno hvali in povišuje, Od toliko obetov zmoten, sklenem v mesto iti.
Feliks gre v mesto Goljufije; v njem dosti hudega najde.
Kadar je moje srce popolnoma zapeljano bilo, sem hitel k vratarju, in ga vprašal: »Smem v mesto?« On mi je prijazno odgovoril: »Nobenemu ne branim v mesto sreče in miru, le iz mesta z vso močjo branim, kakor mi je moj kralj zapovedal.« Te sladke besede so bile meni všeč, srce mi je od veselja poskakovalo, vratarjo sem se lepo zahvalil in sem hitel v mestu. Deklica mi pravi: »Si videl, koliko so moj oče dobri?« »Je, je,« sem odgovoril, »on me pusti v mesto sreče in miru, ker je dober, in mi iz mesta brani, ker je dober.« Komaj sem bil v mesto pogledal, je nekdo nad menoj zavpil: »Plačaj, če hočeš v mesto iti.« Meni se je to čudno zdelo, in nisem vedel, kaj mu odgovoriti. Lih takrat je truma pijancev v mesto pridivjala, so se s tistim možem prepirali, ga otepli, in šli: jaz tudi nisem nič plačal. Sem šel v mesto, in se čudil nad njegovo lepoto, bogastvom, in velikostjo. Sedmire silno prestorne vrata mesto, neizrečeno veliko ljudi je bilo v njem. Eni so v židanih oblačilih prevsetno jezdili; drugi so se s štirimi naglo vozili; eni drugače svoje bogastvo izkazovali, pa tudi ni bilo malo revežev med njimi. Vse ulice mesta, dasilih dolge in široke, so bile polne ljudi: povsod so piskali, peli, ukali, in skakali.
Radovednost je vse mesto naglo obhodila, zakaj ona je urna ko misel, in prišla nazaj mi praviti veliko neznanega in hudega; nad nekaterimi rečmi sem se smejal, in jih rad poslušal; nad nekaterimi sem bil žalosten, ker je bilo pregrdo, vendar sem poslušal, in molčal. Deklica vratarjava hči je bila znana in priljudna vsemu mestu, za to pa sem jo tudi v časti imel, rad poslušal, in bogal.
Dolgo časa sem po mestu hodil, se nagledoval, veliko opraševal, in odgovarjal: od preobilnega govorjenja sem bil žejin, in sem Radovednost povprašal: »Je tukaj kaka oštarija?« Ona mi odgovori: »Vprašaš za to? Vse mesto je oštirjev polno: veliko ljudi je tukaj, tudi dosti pijancev, vendar je le preveč oštirjev.« »Zakaj to?« sem vprašal. »Zato,« mi pravi, »ker želijo brez vsega truda, in trpljenja dobro jesti, in piti.« »So bogati?« vprašam. »Nekateri so bogati, pa teh je malo: večidel opeša, in nimajo na zadnje za dobiček, ko strop s kredu opisan, kako ubito posodo, hude terjavice, in slabe plačevalce.« »So pa pravični?« sem dalje vprašal. »Ne vprašaj za pravico, kjer lakomnost gospoduje. Eni imajo pičle mere, ali med vino devajo vodo, ali mrhovino kuhajo, in prodajajo, ali si drugače pomagajo, če morejo. Tukaj je preveliko ljudi, ni moč nad vsemi čuti, in vse poravnati. Lih kar sem bila šla v eno oštarijo, kaj novega zvedeti, sem tri potepuhe videla skozi skrivne vrata oštirju ukradeno žito prinesti: on ga je rad vzel, ga pod ceno plačal, in jim rekel: 'Že ga prinesite.' Ti so potlej pri njem ves denar zapili, in pijani domov šli.« »Oh!« sem Radovednosti rekel, »če je v tem mestu taka, kaj bo?«
Ne rad, vendar od žeje primoran sem v oštarijo šel, pa v njej nisem nič dobrega slišal, in dosti hudega videl. V skrivne kamre je nesramežljiva dekla nosila jedi, in vino nekaterim spačenim moškim in ženskem: v oštariji je bilo veliko pijancev, katiri so na kredu pili, kar so upali v prihodno leto pridelati: eni zakožniki, ki so bogatina hvalili in poviševali, da bi se pri njem napili: eni postopači so nadražili pijanega moža ženo pretepati, če bo jezikala, kadar bo domov prišel: drugi so zoper oblastnike govorili, tudi svojega bližnjega grdo opravljali. To mi ni nič dopadlo; malo sem posedel, in žalosten šel.
Kadar sem bil iz te hudobne hiše šel, in zopet po mestu hodil, sem prišel na široke ulice imenovane Lenoba. Ne morem povedati, koliko ljudi je ondi bilo, in vsi brez vsega opravka. Vsi mestni postopači, vsi malopridni služabniki, veliko nesramežljivih ženskih, in drugi nevredni ljudje so ondi stali, ali sedeli, igrali, prazne novice pravili, glasno se smejali, bližnjega opravljali, in legali: govorili so dosti, dobrega pa nič. Lih, kadar sem njih nepridno življenje premišljeval, so eni zavpili: »Velik gospod se v mesto pelje!« Vsi so hiteli vidit prihod imenitnega gospoda, ker leni so vselej radovedni, in jim ni drugega mar ko kako novico zvedeti. Radovednost mi je pravila, da ti postopači ves dan tako zapravljajo. Sem jo vprašal: »Kako pa žive?« »Slabo in napačno,« mi je odgovorila, »vendar so raje v lenobi.« Potlej prstavi: »Prej sem videla pravičnega moža v mesto priti Delo imenovanega, ta je na trgu brez dela stoječim denar ponujal, ako bi delat šli: oni ni so hoteli, so ga zaničevali in kleli.« Takrat sem dejal: »Ti morejo v revščini, in v vseh hudobijah živeti, ker pošteno trpljenje sovražijo.«
Potlej sem šel po vozkih ulicah, in slišal skoraj povsod velik šum, in vpitje. »Kaj je to?« sem Radovednost vprašal. Ona mi je odgovorila: »Tukaj se zbirajo bolj pošteni postopači vsega mesta, moški in ženske, visoko govore od nemogočih reči, pravijo kar nikoli ni bilo, in ne bo, igrajo, in eni so v tem do petelinovega petja.« Dejal sem: »Blagor tem, ki imajo toliko časa in denarja!«
Ravno ondi sem prostorno hišo videl, nad katera vratami je bilo zapisano z velikimi črkami: Hiša veselja. Vsi trije smo šli notri, in se usedli, pili, in židane volje bili. Silno dosti ljudi je igralo, vse mize so bile polne kvart, denarja, in posebnega vina. Lih blizu mene so eni kvartali; videl sem, kako so eden drugega goljufali: eni so bili veseli, drugi žalostni, strašno preklinjali kvarte, prisegali, in obljubljali ne več igrati. Lih sem mislil vstati in iti, kar so se začeli prepirati, eden drugega kleti in pretepati: vsa hiša je bila po koncu, so se pobijali kozarce, in prekucavali mize: sem zbežal, in komaj zdravo glavo odnesel. Potlej sem dejal: »Pač, to je hiša veselja!« Radovednost mi je pravila: »Nekateri iz njih vse svoje premoženje znesejo v to hišo, potlej revno žive, žena in otroci so doma lačni, in na pol nagi. — To je hiša nadloge, sem rekel, ne pa veselja.«
Kadar sem bil iz vozkih ulic prišel, sem nasproti videl hišo, in na njej zapisano Svetost. To me je veselilo, in sem rekel: »Hvala bodi Bogu, katiri ima tudi tukaj svoje služabnike! Med slabimi sveto živeti, je posebna dobrota.« Radovednost sem v tisto hišo poslal videti, kako v svetosti žive, in kaj dobrega delajo. Kmalu je prišla nazaj, in mi pravila: »Nič dobrega ni«: Skozi špranjo sem v veliko kamro gledal, in pri mizi v obilnosti jedi, vina in govorjenja; sem videl Hinavščino v družbi Napuha, Opravljanja, in Nečistosti sedeti. »Glejte!« sem dejal, »če je v tem mesto svetost taka, že nič dobrega ni v njem.«
Dalje grem, in srečam več mladih ženskih tako častito oblečene, da bi se jim bil skoraj iz naglosti odkril. Radovednost, katiri so dobro znane bile se mi je pomuzala, in rekla: »To so dekle, kar na sebi imajo, je vse njih premoženje; ob prvi nadlogi, ne bodo imele kaj v usta nesti, v starosti bodo stradale po pasje.« »To je tudi velika ničemurnost,« sem rekel. — Potlej sem mimo hiše šel, kjer so možnarju glasno peli. Radovednost vprašam: »Kaj to pomeni?« »Tukaj so zdravniki vsega mesta,« mi je odgovorila. »Veliko služabnikov je notri, kjer je veliko bolnikov. Ne more drugače biti, ker je žrtje, pijančevanje, nečistost, in razudanje ko kužna bolezen.« »Res je to,« sem dejal, »in kdor po zapovedih živi, ima zdravo dušo v zdravim telesu.«
Hodil sem še po mestu, kaj drugega videti, kar vzidgnem oči, vidim veliko hišo, in na njej zapisano: Bolnišnica. Na to sem rekel: »Dasiravno so v goljufnem mestu prebivalci hudobni, vendar imajo skrb za bolnike; usmiljenje je lepa reč. Grem bolnike obiskovat, in vidit kako so postreženi.« Mladeniča prav lepo rejenega z obvesano glavo sem videl, in ga vprašal, »kaj ti je?« pa mi ni hotel povedati. Strežejo povprašam: »Kaj je temu lepemu fantu?« On mi je odgovoril: »Oni večer je bil nekam šel, in ponočni vlačugarji so ga otepli.« Zraven sem sivega moža ležati videl, in sem hlapca vprašal: »Kaj pa je temu?« On mi je tiho odgovoril: »Ta je imel veliko službo, pa v igrah, v požrešnosti, v nečistosti je živel, in zdaj v potrebi nima, kar je brez potrebe zapravljal; prijatelji so ga zapustili, in tukaj je slabo postrežen,« Sem tudi videl mlado žensko ležati, in mimo gredočega služabnika sem povprašal: »Kaj ji je?« On mi je rekel: »Nesreča jo je zadela, katera je dolgo iskala: zdaj tukaj čaka rešenja. Nečistost jo starim prijateljem priporočuje, in ti ji radi pomagajo iz upanja stanovitne prihodnje prijaznosti.« Nisem hotel več zvedeti, in sem šel.
Dasilih sem slab bil, vendar sem še imel nekaj razločka dobrega in hudega, in sem spoznal, da v mesto ni nič po volji božji. Žalostno sem po mestnih ulicah hodil, nepokoja, in hudega se prenaveličal, in premišljeval, kaj bo z mojo edino dušo. Radovednost mi je srčnost dajala, in mi dosti novic pravila, pa je nisem mogel več poslušati, ker je moje srce žalostno bilo, in vest mi je neprenehoma očitala: Zakaj si v to mesto prišel. Dasilih me je vest bodeče pekla, sem vendar upal v Boga, in rekel: »On mi posvetne dobrote ogrenuje, me na pot pokore napravljati: pečenje vesti je glas razžaljenega in usmiljenega Boga.« Radovednost in Deklica ste pristopile k meni, ste me troštale z vsemi prijaznimi besedami, pa jih nisem hotel poslušati, ker notranja žalost je bila močnejši od vnanje zapeljivosti.
Poklic uči, in reši Feliksa iz mesta.
Poln velikega pečenja sem v en kot mesta šel, zakaj nepokoja in hudobije ljudstva sem se bil pernaveličal; sem se usedel, in žalosten premišljeval svojo radovoljno nesrečo. Takrat je k meni neznan mladenič pristopil, in me prijazno vprašal: »Se ti je kaka nesreča prigodila, ko tukaj sam žalosten sediš? Če ti morem pomagati, ti bom iz srca rad, le govori.« Jaz ga pogledam, se mi zelo prijazen in moder zdi, in mu rečem: »Ljubi moj! jaz sem od daljnega kraja v to hudobno mesto prišel; sreče sem iskal, in nesrečo našel, ker nisem prave sreče iskal: mar bi bil doma Bogu služil: zdaj ne vem, če mi je še pomagati.« Oni mi reče: »Le odkrito povej, kaj te teži, more biti te bom iz nadlog rešil: le govori, in povej, kaj ti je pri srcu; dva več vesta ko en sam.«
Ker me je neznani mladenič prijazno napeljeval, in sem mu na obrazu dobro dušo videl, sem mu rekel: »Usedi se zraven mene, in ti bom vse povedal. Pravil sem mu, kako sem na široko pot prišel, potlej v mesto; tudi kakšni ljudje so v mestu, da ne morem pri njih biti, in da malo upam iz mesta, ker vratarji branijo. Neznani mladenič mi je odgovoril: »Ako iz mesta Goljufije želiš, upaj v Boga, srčen bodi, in te bom rešil.« Kadar sem zaslišal mesto Goljufije imenovati, sem se prestrašil, in ga zaprašal: »je to mesto Goljufije, mesto goljufne sreče, in slepega miru, od katerega sem že prej velikokrat slišal?« »To je,« pravi on, »to mesto so vrata peklenske, pa le upaj v usmiljenega Boga, bodi srčne volje, in boš nesreči odšel.«
Takrat sem iz srca zdihnil, in rekel: »O Bog! vse dni svojega življenja ti bom hvaležen, in pokoren, ako mi milostljivo pomagaš.« Neznanega dobrega mladeniča sem vprašal: »Kako ti je ime?« Oni mi pravi: »Poklic mi je ime. Da me poznaš, ti povem, da sem zvest služabnik s. Bogaslužnosti, katira v mestu Resnice prebiva.« »Kaj pa tukaj delaš,« sem mu dejal, če si svet služabnik tiste svete gospe?« »Ona me je poslala,« mi pravi, »v to hudobno mesto grešnikov iskat k pokori, in k službi kralja Resnice: veliko krat sem na široki poti, veliko krat tukaj; tudi po hišah od hudiča zapeljanih iščem, in na vosko pot napravljam; tiho, in brez hrupa jih prijazno učim, in vse zveličati želim. Če ti nisi Bogu nehvaležen, če nisi svoji duši neusmiljen, boš mene poslušal, in ubogal. Premisli dobro, kaj bo po smeri. Kaj zdaj imajo od vseh posvetnih dobrot, in grešnega veselja ti, katiri so malo časa po svoji volji živeli, in so potlej vrženi v pekel? Zdaj bi se radi spokorili, pa jim ni dano, in bodo brez vsega prida vekomaj trpeli. Bolj je pričevanje dobre vesti, in notrajno veselje gnade s. Duha od vseh strupenih sladnost hudobnega sveta. Hudič nima, in ne more sreče dati. Kaj bo on dobrega svojim služabnikom dal, ker sam nič dobrega nima? Vsemogočni Bog ima vse, in če boš njemu služil, ti bo večno srečo dal. Premisli, da greh tudi tukaj človeka nesrečnega dela, ker mu nepokoj, revščino in druge nadloge nakopava. Saj sam vidiš, kaj in koliko slepi grešniki za večno pogubljenje trpe. Pravični so tudi na svetu srečni, ker imajo veselje s. Duha, pokojno in potrpežljivo žive, potelj v nebeško kraljestvo pridejo.«
»Oh!« sem mu dejal, »sam Bog te je do mene poslal: vse bom storil, kar mi boš zapovedal: le eno me skrbi, kako iz tega hudobnega mesta iti.« Poklic mi je odgovoril: »Ne skrbi za to, Bogu je vse mogoče: imam pri sebi ključ skrivnih vrat, in lahko pojdeš iz mesta.« Jaz sem mu rekel: »Imam nekaj blaga na oštariji: tudi dve moje tovarišice ste nekam šle; morem svoje blago vzeti, ker ga je škoda pustiti; tudi morem dveh tovarišic počakati, ali poiskati, potlej pojdeva.« Poklicu niso bile moje besedo všeč, je bil žalosten, in mi je srčno rekel: »Kaj se s tem motiš? tvoje blago, in tvoje tovarišice so tvoje skrbi nevredne: naj vse gre, da le svojo edino dušo ohraniš. Lot je tudi nerad iz grešne Sodome šel, pa potlej je bil vesel, da je življenje odnesel: Ako bi bil v Sodomi ostal, bi bil z drugimi zgorel. Če greš po mestu, boš morebiti v kako hudo priložnost naletel, boš zapeljan, in tukaj ostal. Zdaj, brž, urno ubogaj; brez vsega odloga in zgovora stori, kar ti Bog po meni reče. Če si božjemu glasu zdaj nepokoren, menda ne boš od Boga nikoli več poklican. Veliko grešnikov je brez vsega upanja v peklu, ker so iz predrznega upanja odlašali spreobrnjenje. Čas božje milosti je, kadar Bog hoče, ne kadar ti hočeš: če čas božje milosti zaničuješ, morebit ne boš nikoli božje milosti deležen.«
Te resnične besede so moje srce ogrele, sem zavpil, rekoč: »Pojdem s teboj! naj gre vse, da le dušo zveličam: kaj mi bo ves svet pomagal, če dušo pogubim?« S Poklic me je za roko prijel, in sem z njim šel: z zlatem ključam je skrivne duri odprl, in sva šla iz hudobnega mesta. Grozno sem bil tega vesel, sem hodil ko bi moje noge perute imele, ves lahek, in srčen sem bil. Kadar že daleč od mesta Goljufije na samoto prideva, sva se usedla, in sem ga vprašal: »Še enkrat mi povej: Je res to mesto iz katerega sva šla, mesto Goljufije?« »Res,« mi je odgovoril, »jaz sem od Boga poslan, ne lažem; v njem zapeljani ljudje malo časa po svoji volji žive, potlej v pekel gredo.« Dalje sem mu rekel: »To mesto je silno veliko; koliko vrat ima? Kako se imenujejo? To veliko mesto, mi je odgovoril, ima sedem vrat, in se imenujejo: Napuh — Lakomnost — Nečistost — Nevoščljivost — Žrtje — Jesa — Lenoba. Te vrata so grozno prostorne, in nastavljenje na vse kraje sveta.« »Kako pa je ime kralju mesta Goljufije?« sem ga vprašal. »Lih tako ga bogaboječe sploh imenujejo,« mi je odgovoril, »Kralj Goljufije; pa njegovo pravo ime je Hudič. On se od hudega Hudič imenuje, ker je v hudim utrjen, in od hudega ne bo nikdar odstopil. Slepim grešnikom je njegovo pravo ime neznano, oni mu pravijo: Kralj sreče, miru in veselja, pa kmalu bodo zvedeli, komu služijo. On ima po vsem svetu dosti odbranih sužnikov, in vse ljudi po svojo neusmiljeno oblast zapeljivo kliče; dosti jih najde, ker ga slaba natora posluša, pa potlej jim bo gorje vekomaj.«
»Tvoj nauk, o s. Poklic!« sem mu rekel, »je resničen, pa zakaj ta neusmiljeni kralj skrbno išče podložnih, potlej morejo plačevati, kadar v njegovo mesto pridejo? tega ne umem.« »Vsi morejo plačati,« mi je odgovoril, »ali precej, ali potlej: dajejo denar, ali blago, ali dobro ime, ali zdravje, ali dušo. Nobeden ne pride v mesto brez škode: če pa notri ostane in umre, da kralju mesta; to je, hudiču svojo dušo v davek. Tudi ti si mu davek plačal, dasiravno nisi bil dolgo v mesto. Tvoja duša se je hudega navzela, si mehko živel, čas zapravil, in bi bil, ko oni, razudan postal, ako bi te ne bil iz mesta spravil. Hvali Boga, katiri te je iz nezasluženega usmiljenja rešel.«
»Zmeraj ga bom hvalil,« sem odgovoril, »pa še eno želim od tebe zvedeti: Poznaš Radovednost in Deklico, katera ste me v to mesto vodile?« »Poznam, in spoznam jih,« mi je odgovoril, »pa te ste zveste služabnice hudičeve, in jih veliko zapeljujete. Toliko ti povem, da se jih veš skrbno varovati, in jih nikoli več ne poslušaš, pa od njih ti bo že Angel povedal, tudi te bo peljal na sveto goro, in te zmeraj spremljal.«
Angel uči Feliksa.
Kadar mi je s. Poklic rekel: »Angel ti bo že povedal, te peljal na sveto goro, in te zmeraj spremljal,« sem ga naglo zaprašal: »Kje je?« On mi je odgovoril: »Kmalu ga boš našel, njemu te bom izročil, in potlej pojdem nazaj v mesto, še drugih slepih grešnikov iskat.« Greva naprej, in ugledam mladeniča polnega nebeške lepote, in zaprašam Poklica: »je oni Angel božji?« »Je,« mi je odgovoril: bliže greva, me je njemo izročil, in izginil: sam nisem vedel kdaj, nič več ga nisem videl.
Vse upanje sem v njega imel, in kadar sem pred Angelom sam ostal, sem se iz velikega spoštovanja tresel, in govoriti nisem mogel, ker nisem vedel, koliko mi bo on dober. Angel me je vprašal, in tudi ob enim posvaril: »O Feliks! zakaj si hotel v mesto Goljufije pod oblast neusmiljenega kralja hudiča?« Jaz sem njemo ponižno, pa tudi nekoliko zvijačno odgovoril: »Neumno sem storil, spoznam, vendar sem tudi usmiljenja vreden; da je to resnično, poslušaj: Iz dobrega srca sem sreče iskal — prebrisana Radovednost me je vodila — po poti sem ljudi opraševal, in vsi so mi srečo obetali — blizu mesta sem nedolžno deklico vprašal, in ta mi je trdila, kar so vsi drugi govorili. Vem, nesreča me je zadela, vendar nekoliko sem izgovorjen.«
Angel mi je odgovoril, me svaril in učil tako: »Tvoje srce, o Feliks! ni pravično, in za to ni nedolžno. Ti si se motil, si hodil po široki poti, in prišel v mesto Goljufije, ker nisi bil dobre vesti. Ti nisi bil rešenja vreden, pa Bog te je po svetem Poklicu iz posebnega usmiljenja rešil: te milosti nisi bil vreden, in le njegovo milost hvali.
Od hudega poželenja zapeljan, si rad verjel, da je božja volja, kar ti je dopadlo; ker je tvoji slepoti bilo všeč na široko pot iti, si lažnivo menil, da je tudi Bogu. Preden si od doma šel, nisi Boga iz srca prosil njegovo voljo spoznati, in si slepo poslušal svojo hudo na slabo nagnjenjo voljo. Zanaprej varneje bodi, prehitro svojim mislom ne verjami, goreče in stanovitno Boga prosi njegovo voljo spoznati, in po njej živeti. Če tega ne sturiš, ti ne more dobro biti, in boš nesrečen vekomaj. Tako se Adamove otroci goljufajo, in spoznajo le kadar si več pomagati ne morejo.
Kadar si na široko pot prišel, in po njej hodil, bi bil lahko spoznal, da po njej ne moreš v nebeško kraljestvo priti. Po široki poti hoditi si le slabe videl, njih nesramno, krivično in razudano zadržanje ti je od njih grešne slepote pričevalo; vest te je opominjala in svarila; to je bil božji glas, in božje svarjenje v tebi, vendar si le šel; kako si nedolžen? Ti si v katoliški cerkvi dosti naukov slišal, pa nikoli takih, da se z razuzdanim življenjem pride v nebeško kraljestvo. Nikoli nisi slišal, da bi svetniki, božji prijatelji, bili tako živeli, kakor si videl one živeti.
Praviš: sem ljudi opraševal, in vsi so mi srečo obetali. Lahko je to, pa si opraševal, in poslušal norce, slepe in razuzdane; kako si hotel po takih resnice zvedeti! Oni so ti odgovarjali po svojim hudobnim srcu, in po svoji slepi vesti. Če si jim ravno verjel, nimaš zgovora, ker je neumno se na svet takih zanašati. Norce si vprašal za svet, si prosil slepe ti prave pot kazati, za to si bil nespameten. Veliko manj si zgovorjen, ker te je zmeraj skrbelo, in vest ti je zmeraj očitala: tedaj te je le tvoje hudo poželenje po široki poti gnalo. Bi bil bogaboječe modre za svet vprašal, pa na široki poti jih ni bilo; ti le po vozki poti hodijo. Radovoljno si med norce šel, radovoljno jih poslušal, in z njimi hodil: tedaj je tudi tvoja zmota radovoljna, in brez vsega zgovora.
Praviš: Prebrisana Radovednost me je vodila, pa nisi pomislil, če je dobra ali slaba. Radovednost je dvojna, ena je Radovednost dobrega, sestra bogaboječe Svetoželje, katirih mati je Gnada: druga je Radovednost hudega, sestra grde pošasti Poželenja, katirih oče je Hudič. Radovednost dobrega je pri zvestih služabnikih božjih: oni so vsega dobrega željni, za to skrbe čedalje več in več božjo voljo spoznati in delati. Radovednost slabega je pri hudobnih, katiri skrbe zvedeti, kako svojemu grešnemu poželenu streči. Radovednost slabega je silno nevarna, in zvijačna: tudi dobre včasih zapeljuje, kakor je v začetku prve starše zapeljala, in spačila. Radovednost, katira je tebe vodila, je bila slaba, in da jo spoznaš, premisli svojo neumno skrb, katero si še doma imel kako tukaj po svoji volji živeti, in po smrti srečen biti, kar je bilo, in bo nemogoče. Tvoja spridena volja je za slabo Radovednostjo hitela, in bi bil vekomaj nesrečen, ako bi te posebno božja milost, ne bila po svetem Poklicu rešila.
Deklica, katira se ti je vsa nedolžna zdela, katira ti je v zmoto pomagala, in te v mesto nagovarjala, se imenuje, in je Svojoljubezen. Ni kače od te zapelivejši in škodljivejši, ker je skrita, strupena, in neusmiljena. Ona ti je govorila le kar si rad poslušal, nikoli se ni tvojim grešnim željam stavila, te je zapeljala, ker si bil zmote vreden. Ona ti je pravila: 'Sem mestnega vratarja hči'; resnico je govorila, ker ona je neusmiljena hči hudobnega vratarja mesta Goljufije. To ti je pravila, pa tvoj zadržan um ni spoznal nje skrite hudobije. Njena hudobna hinavščina ti je skrita bila, vendar bi bil lohka spoznal, saj, kadar si jo videl po mestu vsem hudobnim se prilizovati. Svojoljubezen je malik spačenega sveta: sprideni ljudje vse mislijo, govore, in delajo, kar Svojoljubezni dopade, za Boga pa, in njegove zapovdi ne marajo. Ti si bil od nje zapeljan, ker tvoje srce ni bilo pravično. Le verjami: Kdor zmote išče, jo najde, in ta jo najde, katiri je je vreden.«
Feliks svojo zmoto žalostno spozna; z Angelom hiti na goro, in sprosi Svetoželjo.
»Zdaj mi resnico govori, o Feliks!« mi Angel pravi, »kaj se ti zdi?« Mu odgovorim: »O sveti Angel! Bogu bodi hvala, pa tudi tebi, ki me v njegovim imenu lepo učiš, in usmiljeno svariš. Zdaj vidim, in žalostno spoznam, kako me je zvijačno poželenje zapeljalo, in kako so neskrbni Adamove otroci od njega zapeljani. O, jaz nesrečni človek! sem iskal sreče, in sem našel nesrečo, ker sem bil nesreče vreden, kakor si govoril. Res! slepi človek meni svojo dušo ljubiti, in jo sovraži. Gorje človeku, katerega hudo poželenje vodi! gorje človeku, katiri se gnadi božji voditi ne da!
Angel božji, poslušaj: Pred Bogom in pred teboj svojo hudobijo spoznam; greva me moja radovoljna slepota; posihmal bom varneje živel, le z božjim svetom hočem vse delati, da zapeljan ne bom, in po poti pravice stanovitno hoditi. To je sicer moja volja, pa v njo se ne smem zanašati, ker skušnja me ponižnosti uči, in moja velika slabost najde povsod dosti nevarnih nastav. Torej Boga ponižno prosim me nikdar zapustiti, tudi tebe prosim me spremljati po poti zveličanja, in me učiti vse delati Bogu v čast, in v svoje zveličanje.«
Angel mi je prijazno odgovoril: »Tvoje misli in besede so Bogu in meni všeč, če bodo tvoje dela take, in stanoviten ostaneš, boš srečen. Zdaj v znamenje svoje resnične volje, in pravega spreobrnjenja, daj slovo nevarni Radovednosti, in priliznjeni Svojoljubezni: te dve hudobne tovarišice so Bogu sovražne, in tebi škodljive. Ni ti mogoče z Bogom, in z njima prijatelj biti, njima ne moreš pokoren biti, in svojo dušo zveličati. Namesto teh prosi Boga ti dobrotljivo dati sveto tovarišico vsega dobrega uneto, katira se imenuje Svetoželja, od katera sem ti že pravil: pa prej srčno daj slovo Radovednosti in Svojoljubezni.« Obrnil sem se nazaj, se oziral, pa jih nisem videl: menim tej so se s. Poklica in božjega Angela zbale in zbežale. Pravično je, da ste se zbale; zakaj angel teme nima tovarišije z Angelom luči, in pravičnost nima edinstva z nepravičnostjo.
Potlej sem Angela vprašal: »Kje bom našel bogaboječo tovarišico Svetoželjo, katira bi z menoj stanovitno hodila božje volje, in večne sreče iskat?« Angel mi je odgovoril: »Blizu tega nesramnega mesta, ali ne široki poti, po katiri si prej hodil, je ni; moreva iti na sveto goro, kjer je pravično mesto Resnice: lih pred mestom jo boš našel. Zdaj vzami v pomoč vero in upanje; zakaj brez vere in upanja bi ne poti opešal in odstopil. Pot na goro je vozka in ostra, pa kliči v Boga ti pomagati, in s pomočjo njegove gnade boš dosegel, kar želiš; namreč boš šel v mesto Resnice, kjer nobene zmote ni, kjer čista ljubezen sladko gospoduje. V veri in v upanju bodi stanoviten, goreče prosi, in boš tudi ljubezen dosegel.«
Vprašam: »Kje je mesto Resnice«: Angel mi odgovori: »Sem ti že pravil, da mesto Resnice je na visoki gori daleč od mesta drugače biti, resnica in goljufija, luč in tema, pravičnost in nepravičnost ne morejo vkupaj biti. Mesto Resnice je lih tisto, od katerega je Kristus pravil: Silni ga zgrabijo. To mesto je ko močna trdnjava na gori vrh gora, katerega morejo vojščaki z močno silo premagati. Ti si ga že videl ne daleč od svojega doma, kadar si iz majhnega grička deželo ogledoval. Takrat ti ni bilo mar po njem vprašati, zdaj pa moreš trpeti, in si prizadevati gori priti. Pot do njega je ostra, strma in vozka, pa ne naveličaj se trpljenja, ker brez trpljenja ne moreš veselja zaslužiti: nemogoče je z veseljam veselja zaslužiti. Na ostri poti bodi stanoviten, bodi srčen, in ne odstopi; če odstopiš, boš morebiti zapuščen in vekomaj nesrečen. V začetku ti bo bridko na goro hoditi, pa čedalje lažja ti bo. Premisli, koliko si trpel na široki poti, in v mestu Goljufije. Takrat si za svoje pogubljenje trpel; trpi tudi rad za svoje zveličanje: če me ubogaš, boš vesel vekomaj.«
»O sveti Angel!« sem mu dejal, »kam pojdem, ki poti ne vem, tukaj nimam dobrega svetovalca, in brez njega bo vsaka moja stopinja nevarna: morebiti bom zopet v kako hudo nastavo naletel, in po skrivnih potih na široko pot, ali v mesto Goljufije prišel. Ponižno te prosim, pojdi pred menoj, jaz za teboj, in te ne bom nikdar zapustil.« Angel mi je tako odgovoril: »Bog mi je zapovedal tebe varovati pred zmoto in pogubljenjam; iz ljubezni do njega, in do tvoje duše sem te uslišal, in ti bom zvest.« Kadar je to izgovoril, je hitel od goljufnega mesta čez dolino, in sva prišla na vosko pot, katira na sveto goro pelje.
Meni slabimu in odvajenemu mehkemu človeku je skoraj nemogoče bilo po tisti poti hoditi. Angel me je zmeraj priganjal, in mi srčnost dajal, vendar sem veliko trpel, in komaj obstal. Pot je bila vozka, ob njej pa so bili strašni brezni in globočine: zmeraj mi je srce tolklo in mi delo: Kaj bo, če padeš? Če sem se kamenja varoval, me je trnje opraskalo; če sem se hotel obojega varovati, sem se bal v brezen pasti: povsod je bilo dosti trpljenja in nevarnosti. Angela sem vprašal: »kako se ta neznana in težka pot imenuje?« »Pokora se imenuje,« mi je odgovoril, »za to ne more mehkemu človeku prijetna biti, vendar je veliko boljši od večnega pogubljenja, katerega si vreden; tukaj boš malo časa trpel, v peklu bi vekomaj. Vera in upanje naj ti pomagata in te podpirata, da v trpljenju ostaneš stanoviten. Od široke poti, in od goljufnega mesta so po ti vozki poti na goro Resnice vsi spreobrnjeni grešniki hodili; hodi tudi ti, in se Bogu zahvali, katiri te s kratkim trpljenjam od večnega reši. Tudi velika pokora je posebni dar božji. Pogubljene duše bi se zdaj rade spokorile, pa njim ni te milosti dane; ti, kakor sem že rekel, trpi, in Boga zahvali.«
Jaz sem sicer za Angelom hodil, pa težko, in skoraj nerad. Moja duša je bila prepričana, da trpljenje je meni potrebno; pa moje slabo telo je zmeraj godrnialo. Lih za to sem Angela povprašal: »Ni druge lepše poti na goro v sveto mesto Resnice?« »Je,« mi odgovori, »še ena, in se imenuje Nedolžnost; ta je lepše, pa tebi ni dopuščeno po njej hoditi, ker si nekaj časa po široki poti hodil, in v goljufnem mestu bil. Bog ti zapove po ostri poti hoditi, ker si vreden in potreben; le pretrpi, in bodi stanoviten.« Kar je Angel govoril, je bila čista resnica, vendar komaj sem se nevarna skušnjave ubranil, katira me je zelo nadlegovala le nazaj iti na široko pot.
Res, velika nadloga je bila. Sem bil truden, lačen in žejin, pa nobene oštarije ni bilo; vse me je bolelo, vendar malo počitka je bilo. Ljudje na ostri poti so sicer bili usmiljeni, pa mi niso mogli po svojim dobrim srcu pomagati. Oh, sem v srcu mislil, na široki poti in v goljufnem mestu je vsega preveč, tukaj vsega premalo: pokorjenje mi je potrebno, vem, pa ga je čez glavo preveč. Tako sem po svoji slabosti mislil. Lih takrat je mimo dober človek šel, sem ga tiho povprašal, da bi Angel ne slišal: »Zakaj ob ti ostri poti, kjer ljudje veliko trpe, in pomoči potrebujejo, ni nobene oštarije?« On mi je tudi tiho odgovoril: »Prijatelj! oštirji so ob široki poti, in v mestu Goljufije, kjer je veliko ljudi; tukaj je malo dobička, ker je popotnikov malo, in vsi v pokorjenju žive.« Modrimu možu nisem vedel ka odgovoriti.
Res, malo ljudi je po ostri poti šlo: ti so bili prepadeni od trpljenja, od postov, od solza, vendar so bili potrpežljivi. Malo in tiho so govorili; namesto kaj nepotrebnega govoriti, so molili ali premišljevali. Ni bilo iz njih ust praznih novic, ali opravljanja, ali drugega hudega govorjenja: če so govorili, so od Boga, od Jezusa, od Marije, od svetih Marternikov, in od drugih svetnikov. To mi je dopadlo, in srčnost dajalo vse nadloge voljno pretrpeti. Tudi sem dejal; Bog njim pomaga, bo tudi meni; oni veliko trpe zavoljo Boga, bom tudi jaz; oni so stanovitni, hočem tudi jaz biti. Te moje misli so bile dobre, pa kmalu me je nepotrpežljivost zopet skušala: komaj sem jo premagoval.
Angel, katiri je pred menoj hodil, je žensko ob poti pod suhem drevesom sedeti našel. On se je pred njo ustavil, jaz pa bližaj stopil poslušati, kar ji bo rekel. Angel jo je ogovoril, rekoč: »Zakaj si žalostna, tukaj sediš, in na goro ne hitiš?« Ona mu je odgovorila: »Že dolgo hodim, ne morem več, sem oslabela, in mislim iti na ono pot nazaj.« Angel ves prijazen ji pravi: »Duša božja! nikar ne stori, kar si v srcu sklenila. Premisli, vse tvoje dozdanje trpljenje bi bilo zavrženo, in tvoja edina neumrjoča duša bi bila v nevarnosti večnega pogubljenja. Glej nad seboj lepe nebesa, v katera pojdeš, če boš v dobrim stanovitna: premisli strašni pekel, v katerega boš obsojena, če od dobrega odstopiš: glej ljubeznivega in nedolžnega Jezusa, katiri s težkim križem obložen pred teboj hodi: le bodi srčna, zdajšno trpljenje bo minilo, plačilo bo vekomaj ostalo.« Ženska je brž vstala, in hitela na goro.
Lepih in ognjenih naukov božjega Angela sem bil tudi jaz zelo potreben; po njih je moje srce veliko moč občutilo, in sem lažje hodil, trpel sem bol potrpežljivo. Angela sem prosil mi povedati, kako je ženski ime. »Nestanovitnost,« mi je odgovoril. »Oh! koliko je škodljiva. Bolj bi človeku bilo dobrega ne poznati, ko po njega spoznanju odstopiti. Nestanovitnost zaničuje gnado Jezusovo in nebesa: ona pokonča vse dobre dela, in odpre strašni peklenski brezen: ona je huda nehvaležnost, in nevarna pregreha: gorje človeku, katiri se od nje zmotiti da; mor biti, ne pride več na pot pokore in zveličanja.«
Veliko več mi je Angel od grešne nestanovitnosti govoril, da bi se je skrbno varoval. Lih je govoriti nehal, kar vrh svete gore prideva, in mesto Resnice ugledam. Lepa ravnota je bila na gori, in na desni pred mestom majhno cerkev, imenovana Svetega Duha. V njo molit, mi je Angel ukazal, rekoč: »Ondi iz srca Boga prosi ti usmiljeno dati tovarišico Svetoželjo, od katera sem ti pravil, goreče prosi jo zadobiti, ker nje si, in boš zmeraj zelo potreben; brez nje ne moreš v sveto mesto, ne smeš pred kralja Resnice; tudi njegovi služabniki te ne bodo poslušali, če ona pred teboj ne pojde, brez nje bi bilo vse tvoje dozdanje trpljenje zastonj, in vsi lepi nauki bi bili zavrženi. To ti rečem, da nje vrednost spoznaš, in iz srca Boga prosiš jo zadobiti: jaz bom tvoji pomočnik pri Bogu, da jo lažje sprosiš.
Kadar si na široko pot šel, po njej hodil, in v hudobnemu mestu bil, si imel hudobno voljo, vendar te Bog iz posebnega usmiljenja ni zapustil, in lih za to je vest zmeraj pekla. Kadar si začel svojo grešno zmoto žalostno spoznati, s. Poklica, in mene poslušati, je tvoja volja, čedalje boljši postajala, ker te je pomoč gnade podpirala, vendar tvoja volja je še slaba. Sam sebi si priča, in veš čudno vojskovanje svojega srca na vozki poti te svete gore. Ti si želel za menoj iti, pa si se bal trpljenja; si hotel in nisi hotel; si želel stanoviten biti, pa hitro si se pozabil, in nad svojim trpljenjam godrnjal. To ti povem, da spoznaš, koliko si Svetoželje potreben; to je, srčne in stanovitne volje po poti pravice hoditi. Ti si še slab, in svoje slabosti ne boš hitro odpravil: če boš Bogu zvest, boš čedalje več gnade prejemal. Pa kdaj boš popolnoma po volji božji! Pojdi v cerkev s. Duha, in prosi goreče ti Svetoželjo dati.«
Grem v cerkev molit, kakor mi je Angel zapovedal; on za menoj. Cerkev je bila temna, in zelo priložna v njej premišljevati in moliti. Pred veliki oltar sem šel in pokleknil: na njem je bila podoba ljubeznivega pastirja Jezusa z najdeno ovco na ramah; okoli njega so bile podobe svetnikov, katiri vsi so v ljubezni Jezusov goreli; nad Jezusom je namalan bil prihod s. Duha v podobi ognja v učence Jezusove. Iz vere in upanja v ljubeznivega Jezusa sem ga goreče prosil mi dati gnado s. Duha in Svetoželjo. Tako sem prosil: »O Jezus, ljubeznivi gospod, usmiljeni oče, dober pastir, začetek in konc mojega zveličanja, pred seboj imaš nevrednega hlapca, hudobnega grešnika, in slepega človeka, katiri te premalo pozna, malo ljubi, in ti leno služi; vendar ne zavrzi me, ampak daj mi goreče želje, vneto dušo, in ravno srce, da z dobro in močno voljo dopolnjujem tvojo sveto voljo. Daj mi tovarišico Svetoželjo, katira me bo učila po tvojim dopadajenju moliti, in tebi služiti.«
Kadar sem bil odmolil, sem se obrnil, in videl zraven Angela lepo Svetoželjo: vsa rdeča je bila od čeznaturne nebeške gorečnosti; le v nebo je gledala: nje sramežljivo oblačilo je bilo ognju enako, in sončni žarki so bilo okoli nje. Zunaj cerkve mi Angel reče: »O Feliks! glej sveto tovarišico, katero ti je Bog dal: varuj se jo žaliti ali zapustiti, pa rad poslušaj njene svete nauke, in bodi njej zmeraj pokoren. Brez Svetoželje nikoli ni bilo, in nikoli ne bo nič dobrega: z nje pomočjo boš prosil, in dosegel kar prosiš. Da jo spoštuješ, ne pozabi, kar sem, ne daleč od goljufnega mesta, rekel, da njena duhovna mati je Gnada, obe pa ste od Najvišjega po Jezusu Kristusu.«
Feliks s svete gore vidi mesto Goljufije; potlej gre v mesto Resnice.
Kadar sem bil pri nebeški Svetoželji, je vse po meni gorelo, čudno moč in čeznaturno veselje sem v srcu čutil, vesel sem bil vsega poprejšnega trpljenja, in zelo žalosten svojih poprejšnjih zmot. Boga sem na ves glas hvalil, katerega usmiljenje je neskončno, katiri me je iz nezaslužene ljubezni do moje grešne duše iz smrtne nevarnosti rešil, in na pot zveličanja pripeljal. Tudi sem se Angelu lepo zahvalil, katiri mi je iz ljubeznive pokorščine do Boga, in iz čiste ljubezni do mene na sveto goro stanovitno pomagal. Svetoželji sem se ponižno priporočil, ji zvestobo obljubil, in jo prosil, me nikdar zapustiti. Oba sta mi prijazno rekla: »O Feliks! Bog je začetek in konc vsega dobrega: brez njegove milosti bi ti bila milost vseh stvari brez prida; njemu se zahvali, njega hvali, in povišuj; njemu bodi vse dni svojega življenja hvaležen; posebno pa njega hvali s pokorno dušo. Njega spoznati je prava modrost, njemu služiti je edina sreča; bodi stanoviten v njegovi službi, potlej ga boš v nebesih vekomaj hvalil. Glej, in premisli, še nisi v sveto mesto Resnice šel, še nekoliko poprejšnje slabosti je v tebi, še premalo spoznanja, in ljubezni imaš, vendar srce ti od sladkega veselja poskakuje. To je pričevanje, da je božja služba tvoje edino resnično veselje na svetu, in prava pot v večno srečo; drugega resničnega veselja ni, in ne more biti. Skusil si slabo, zdaj dobro, ne odstopi od dobrega, in blagor ti bo.«
Tiho sem poslušal, in potlej se obema zahvalil, ki sta me lepo učila. Iz tiste visoke gore sem po deželi okoli gledal, in tudi mesto Goljufije ugledal. Groza me je obšla zavoljo njega hudobije, in svoje poprejšnje nevarnosti; Boga sem hvalil, ki me je dobrotljivo rešil po svojim služabniku Poklicu. Dokler sem bil na široki poti, in v mestu, nisem vedel, ali videl njegove neizrečene širokosti; le iz svete gore sem prav videl kako daleč seže. Mesto Goljufije je bilo silno daleč od svete gore, na katiri sem bil, vendar sem videl vse, kar se v njem godi. To se mi je čudno zdelo, in sem Angelu rekel: »Od kod je to, da danes tako čisto vidim, in vse razločim kar se v mestu Goljufije godi, dasilih je silno daleč? Iz široke poti, in iz hudobnega mesta nisem te svete gore videl, zdaj pa vse vidim, tudi ljudi široke poti, in grešnega mesta: od kod je to?«
Angel mi je odgovoril: »Ti bom povedal, od kod je to. Tukaj na ti sveti gori, blizu mesta, imaš čiste oči, in daleč vidiš, ker so tukaj čisti vetrovi, katiri se imenujejo Razsvetljenje, Spoznanje, Premagovanje: ti so od zgoraj in dajo zdrave oči, katera vsako reč, kakor je, daleč vidijo. Dol v goljufnem mestu, in na široki poti, so mehki, in mokri vetrovi, katiri se imenujejo, Poželenje mesa, Poželenje blaga, Zapuščenje božje: ti so očem grozno škodljivi. Za to popotniki široke poti, in prebivalci goljufnega mesta malo vidijo; eni so popolnoma slepi, drugi nekoliko vidijo, pa malo. Mi vidimo vse, kar se ondi godi, oni pa ne vidijo, ne nas, ne svetega mesta, in tudi ne visoke gore. Čudno je to, vendar resnično.«
»Ljubi Angel! tega ne umem. Videl sem veliko ljudi po široki poti, in po goljufnem mestu hoditi, pa ni bilo slepih, od katirih zdaj praviš. Ako bi res bilo, kar govoriš, bi ne mogli hoditi, in kar se njim zdi opravljati.« Angel meni: »Jaz govorim od dušne slepote, ti pa le od telesne. Na duši so slepi, ali omamljeni; zato ne vidijo svoje smrtne nevarnosti.« »O sveti Angel! še majhno potrpi mojo nevrednost. Niso nevedni ti, katiri hodijo po široki poti, in so v goljufnem mestu; oni so še preveč prebrisani, vedo eden drugega goljufovati, in bližnjemu take prekanjene zadrege nastavljajo, da nikdar ni mogoče jih zapopasti.« »Vse to verjamem,« mi je Angel odgovoril, »vendar so vsi, malo ali veliko zadržanih oči. Oni vidijo, kar telesu pomaga, vedo kar jim škoduje, so prebrisani v svojih opravkih, pa ne spoznajo, in nočejo spoznati, ali delati, kar Bogu dopade, in dušo zveliča.« »Tvoje govorjenje je resnično,« sem Angelu odgovoril, »in jaz sem bil lih tak; pa usmiljenemu Bogu bodi vedna hvala, katiri me je iz dežele smrtne sence v mesto svetlobe prenesel: tudi prosim Boga onem slepim razsvetljenje dati.«
Že dosti drugega sem želel od Angela zvedeti, pa Svetoželja me je nadležno priganjala v mesto Resnice. Sem šel, in ogledoval mestno obzidje; neprijetno, pa silno trdno, in visoko je bilo; sam pri sebi sem mislil: Leni vojščaki ga ne omorejo. Sem pred mestne vrata šel, te so bile trdne in voske, vratarica pa bistra in nepriljudna. Vse to me je strašilo in skrbelo, in sem Angelu rekel: »Če mi ne pomagaš, kako bom v mesto šel? Čez visoko obsedje ne morem, vratarične ostrosti se bojim; bom mogel nazaj iti.« »Ne prestraši se, mi je ljubeznivo odgovoril, mestnega visokega obzidja, ali vratarične, ostrosti, lahko pojdeš v mesto, ker te Svetoželja spremlje. Vratarica se imenuje Skušnja, za to je videti ostra, in je, pa ne vsem, temveč le lenim. Ona slehernemu človeku ne verjame, ne mara za lepe besede, ali obilne obete, pa za dobro željno srce, in pravične dela. Ona je Skušnja in hinavcev v mesto nespusti; pa rada pušča vse, katiri kralja Resnice iz dobrega srca iščejo. Če Svetoželja za te vratarico prosi, boš uslišan.«
Kadar sem to zaslišal, sem bil neizrečeno vesel: sem s Svetoželjo k vratarici šel, pa le Svetoželja je z njo govorila in pričevala, da jaz iz nobene hinavščine ne želim v mesto, ampak le kralja Resnice spoznati, moliti, in mu služiti. Vratarica, kadar je Svetoželjo ugledala, in njeno prošnjo zaslišala, je prijazno odgovorila: »Mojemu usmiljenemu kralju, in meni je zelo všeč, če ljudje s Svetoželjo pridejo: pojdi le, in bodi srečen.« To me je prepričalo, da je vratarica Skušnja le hudobnim, hinavcem, in lenim ostra, ne pa dobrim. Takrat sem, ko bi bile moje noge peruti imele, hitel v mesto Resnice in moje srce je od veselja poskakovalo. Kar sem na svetu, nisem takega veselja občutil: res, sem neizrečeno lahkoto čutil, skoraj nisem vedel, če po zemlji hodim, nebeška sladnost me je navdala in napolnila. Na ves glas sem Boga hvalil, in rekel: »Hvala bodi tebi, o Gospod nebes in zemlje, katiri si me iz zmote rešil, in me v to sveto mesto pripeljal. Blagor moji duši, ki je tebi pokorna bila! Srečno trpljenje, katero mi je to veliko srečo zaslužilo! Zdaj sem neizrečeno vesel, ker sem pod oblast kralja Resnice prišel, pa veliko bolj bom, kadar bom iz popolnoma ljubezni njemu služil, in vse dobrote njegove milosti užival.«
V svetem mestu Resnice ni bilo malo ljudi, moških, ženskih, mladih, starih, učenih, neučenih, vseh stanov, narodov, in jezikov. Vsi so bili prijazni, mirni, usmiljeni in sramežljivi; ni bilo znamenja med njimi kake nezdrave ljubezni, ali nevoščljivosti, ali jeze; od njih ni bilo slišati nobene hude, ali bodeče, ali grde besede; govorili so od svetih, ali poštenih reči. Vsi so bili veseli, pa sveto veseli, ker so bili polni notranjega veselja svetega Duha. Kadar so me ti sveti ljudje ugledali, so Boga hvalili, in me prijazno sprejeli, ako lih sem jim bil neznan: vsi so mi bili dobri, ko bi vsi moji bratje in sestre bili. Takrat sem spoznal, kako velik razloček je med prebivalci mesta Goljufije in mesta Resnice: v onem je le grdo poželenje gospodovalo, v tem pa le sveta ljubezen kraljevala. Boga sem hvalil, da sem v njih sveto družbo prišel, in sem si prizadeval po njih živeti.
Feliks obišče s. Samoto
Veliko veselje mi je bilo pri teh svetih ljudeh biti, vendar sem še bolj želel pred kralja Resnice iti, ga poznati, in moliti. Svetoželjo sem vprašal: »Smem pred kralja?« Ona mi je odgovorila: »Kralj je neizrečeno usmiljen, in ti ne bo odrekel.« Angel se je oglasil, in rekel: »Kralj Resnice je res usmiljen, pa prej se obilnejši posvečuj: dobro premisli, če je tvoja duša ravna in čista; če ne, resnica ti bo malo pomagala. Ti svetujem prej dve sveti gospe njegove prijateljci obiskati, jih poslušati, in bogati; le potlej pojdeš pred kralja.« Sveti Angel, mu rečem: »Kako se te dve sveti gospe imenujete, in kje ste?« Angel mi pravi: »Te dve gospe se imenujete Samota in Čistomisel: tukaj blizu ste pod oblastjo kraljovo.« »Katero morem prej obiskati?« sem vprašal. Angel mi je rekel: »Najprej moreš s. Samoto obiskati.«
Takrat vsi trije gremo iz kraljovega dvorišča, potlej skozi gosto drevje do mestnega obzidja: ondi je bila hišica majhna in samotna; nobenega človeka ni bilo, vse je bilo tiho. Svetoželja je potrkala, pa ni bilo odgovora. Blizu pristopim pod okno, in slišim mili glas, ko glas umirajočega: »O Bog! o Jezus! kaj bo z mojo edino dušo? upam v tvojo neskončno milost, pa se bojim zavoljo svoje velike nevrednosti. O lepe nebesa! o strašni pekel!—« Več takega sem slišal. Svetoželja je dalje trkala: vratar se je oglasil, rekoč: »Kdo je?« Svetoželja mu je odgovorila: »Tukaj je popotnik Feliks, katerega je Angel v to sveto mesto pripeljal, in želi s s. Samoto govoriti.« Vratar je Svetoželjo po glasu poznal, in brž odprl. Sem ga vprašal: »Smem k sveti Samoti?« On mi je odgovoril: »Tukaj malo počakaj, zdaj ima posebno opravilo.«
Vratar je bil v širokem plašču zavit, ves v mislih, ali dremoten se mi je zdel: je bil malo besedi, pa modrih, in vsega spoštovanja vreden. Ob tistim času sem skrbno ogledoval vratarjev hram, in videl podobe svetih puščavnikov v branju, v premišljevanju, in molitvi. Tudi njegove bukve sem ogledoval: te so bile od božjega spoznanja, od ljubezni, življenja, in trpljenja Jususovega; od ničemurnosti sveta; od večnosti.
Vratar je zopet šel s. Samoto povprašat, če smem do nje? Ona mi je po njem odgovorila: »Če zavoljo zveličanja svoje duše do mene želiš, ti je dopuščeno; če imaš pa kaj nepotrebneg govoriti, te ne bom poslušala.« Svetoželja je namesto mene odgovorila, da le zavoljo zveličanja svoje duše želim z njo govoriti. Na to resnično pričevanje sem bil notri spuščen. — Jaz sem prej menil, da je s. Samota obiskovanja drugih željna si srce polajšati s kakim veselim pogovorom, pa ni res, in potlej sem spoznal, kako rada je od vsega nepotrebnega odločena.
S. Samota je bila takrat v molitvi, vendar iz ljubezni do moje duše je to sveto delo odložila. Prvo njeno vprašanje je to bilo: »Kaj od mene želiš?« Sem ji odgovoril: »Želim od tebe zvedeti, kakšen da morem biti, in kaj storiti da vreden postanem pred kralja Resnice iti, in mu služiti.« Ona mi je odgovorila: »Kar želiš od mene zvedeti, preširoko sega, in tudi moj majhen um preseže: le malo ti bom povedala, drugo boš od modrejših zvedel; kar boš pa od mene in od drugih dobrega, in svetega zvedel, zvesto dopolnjuj: ne bodi enak lažnivo bogaboječim dušam, katera so videti posebnih naukov lačne, in svojega življenja nikoli ne poboljšajo.
Najprvo ti svetujem, kar sem si sama zvolila: Loči se od vsega nepotrebnega, od nepokojnega šuma sveta, od lenih in ničemurnih ljudi: premaguj radovednost praznih novic, in vse kar tvoje srce moti in zapeljuje. Če mene ne poslušaš, boš zmoteno, in mrzlo dušo našel, boš sebe pozabil, in slabo živel.
Koliker je moč pomanjšuj posvetne skrbi. Bodi sicer priden in potrpežljiv v poštenih opravkih svojega stanu: zakaj ni bogaboječnosti brez zvestega spolnjevanja svojih dolžnost: pa ne bodi presilnega, ali nepokojnega srca; to bi te odvračevalo od potrebne službe božje, in od posebnega opravila svojega zveličanja. Ne vtikuj se v vse reči, ne obkladaj srca z nepotrebnimi skrbmi, sicer si zmoto, mrzloto, jezo, prepir, in dosti hudega nakopavaš, in boš slab služabnik božji.
Če to delaš, boš imel pripravno dušo premišljevati, moliti, in Bogu služiti. Premišluj razodete resnice: premišljevanje naj bo vsakdanji kruh tvoje duše; le tako boš iz srca molil, in boš uslišan: boš hudobijo greha spoznal, in se ga varoval; moško se boš vojskoval zoper skušnjave, in one te ne bodo premogle.
Nikoli se ne utrudi dobro delati; nikoli ne misli: zadosti bogaboječe živim. Tudi v obilnosti dobrih del, bodi ponižen, nikoli se z njimi ne hvali, bodi zmeraj lačen dobrih del, zmeraj si prizadevaj se čedalje bolj posvečevati: v tem bodi stanoviten, in ti bo dobro. — Zdaj pojdi v miru.«
Sveti Samoti sem se ponižno priklonil, se lepo zahvalil za prejete nauke, in rekel: Z božjo pomočjo bom po njih živel. Komaj sem iz njene hiše šel, je vratar za menoj zaklenil. Preden sem od ondod šel, sem hotel kraj ogledovati, ker mi je zelo dopadel. Vse tiho, in samotno je bilo; lepo zelene drevesa, priljudne senca, in vse je vabilo Boga v samoti hvaliti. Sem in tja hodijoč, sem videl kako podobo svetih puščavnikov, kakor s. Janesa krstnika, s. Antona, s. Pavla, in drugih. Dasilih so bile to mrtve podobe, so me vendar učile, in opominjale moliti, premišljevati, se pokoriti, in Boga hvaliti. Ako bi mi bilo dopuščeno, bi bil v tisti lepi samoti ostal. Grosno mi je dopadla, ptice so lepo pele, bistre vodize so tekle, vse je bilo prijetno, drugi paradiž je ondi bil. Pa Angel me je klical, in potlej rekel: »Pojdi, in ne spozabi se, da moreš še s. Čistomisel obiskati, in potlej pred kralja iti, ako boš vreden snajden.«
Komaj me je Angel odtrgal. Gremo: Svetoželja je pred nama šla, jaz pa sem zraven Angela hodil, ker sem želel dosti zvedeti od njega. Ponižno sem ga prosil: Ljubi Angel povej mi: »Zakaj je bil vratar v širokem plašču zavit?« Komaj sem mu oči videl; ves dremoten je bil, ali v mislih: ne vem prav, če je moški ali ženska. Angel mi je tako odgovoril: »Vratar s. Samote se Premišljevanje imenuje: on je zmeraj v mislih, za to je videti dremoten, dasilih ni; on je v širokem plašču zavit, in komaj vidi kam gre, ker se boji zmoten, ali rasmišljen biti. Sveti vratar Premišljevanje veliko pomaga s. Samoti, da ona v tihoti z bogom združena, lohka, in veselo živi: kako bi mogla od vseh odločena prestati brez Premišljevanja? Pa tudi ona je njemu potrebna. Samota mu daje čas in mogočnost svete reči premišljevati: eden drugemu sta potrebna.«
Angelu sem odgovoril: »Tvoj nauk mi zelo dopade; vendar se mi čudno zdi, da je Premišljevanje vratar s. Samote; kako more premišljevati, pa tudi odpirati in zapirati?« Angel me je učil: »Ne čudi se nad tem; Premišljevanje je z bogom zmeraj združenu, in brez zmote svojo službo opravlja. Tudi drugi bogaboječe so taki, z rokami delajo, srce pa v Boga imajo. Nikar pa ne misli, da ima vratar Premišljevanje dosti dela zavoljo službe. Prebivalci tega svetega mesta so že naučeni, in mu niso nadležni; prebivalci onega mesta ga zaničujejo, le, če se kdo spreobrne, ga obišče, pa teh je silno malo.«
»Angel božji, še dvoje želim zvedeti: Kako s. Samota more od vseh ljudi odločena veselo živeti? Tudi, od kod ima ona to visoko učenost?« Angel mi je tako odgovoril: »S. Samota, ako lih od drugih odločena, je zmeraj vesela, ker je Bog nje veselje. Ona premišljuje ljubeznivega Boga, usmiljenega Odrešenika, nebeško kraljestvo, in zmeraj hrepeni po povednih dobrotah: vest ji pričuje, da bo preseljena v večne dobrote, in lih za to živi veselo. Kdor je v svet zaljubljen, ni nikoli stanoviten. Kdor svet ljubi, hrepeni po njegovih dobrotah, le sveta veselja išče, pa ga ne najde; za to je zmeraj nepokojen in žalosten. Kdor se samote privadi, najde Boga in njegov mir. Tak je, ko človek, katiri ob razdraženim morju na trdni skali brez vsega strahu sedi, ker srditi valovi do njega ne morejo.
Zdaj ti bom drugo vprašanje odgovoril. S. Samota, katero si obiskal, je zelo učena, ker od nepokojnega sveta odločena, ljubi in premišljuje Boga. Ona za drugo ne skrbi, ko Boga čedalje spoznati, in sebe čedalje bolj po svetiti. Ker ona ne želi drugega, vedno prosi za obilnejši gnado, in je uslišana, ker iz željne duše prosi. Kdor med šumečo množico rad živi, ima lohko zmoteno dušo. Kdor je v praznih pogovorih, v igrah, v norostih, je nepripravljen s. Duha poslušati, tudi ga iz srca ne prosi, ker nima duha molitve, in ne ve koliko je gnade božje potreben. Ni malo modrijanov, katirim je skoraj ves svet znan, veliko vedo, kar je od sveta; pa ne, kar k zveličanju potrebujejo. — Če ne moreš od drugih odločen živeti, saj se s srcem od sveta loči, odpravi vse nepotrebne skrbi, bodi rad doma, in kolikor je mogoče s. Samoto posnemaj.«
»O sveti Angel!« sem mu rekel, »te zahvalim, ki me lepo učiš. Zdaj želim do s. Čistomisli, katero morem obiskati, in da tudi od nje odpravljen, grem pred kralja Resnice,« Angel mi je rekel: »Prav govoriš; Svetoželja je že šla tvoj prihod ji napovedat.«
Feliks obišče s. Čistomisel.
Grem v družbi Angela za Svetoželjo s. Čistomisel obiskat. Svetoželja je bila šla prosit me v hišo spustiti, pa mi je naproti pritekla, in lih pri vratih ustavila, rekoč: S. Čistomisel ima zdaj posebno opravilo, in je rekla, tukaj počakati. Angel mi pravi: »Ta sveta gospa je v svojih opravkih zelo skrbna, in lih za to počasna. Ona vsak misli, ali besedi ne verjame; vsako mislico, ali besedo, ali delo skrbi ravnati po čisti volji božji: za to je počasna. Ona tudi sebi prenaglo ne verjame: za to ima pri sebi modre svetovalce, moške in ženske: nar imenitnejši so ti, Strah božji, Molitev, Ponižnost, in druge.
Ljubi Feliks! ti svetujem ob tem času dobro premisliti, če je tvoje srce ravno pred Bogom, in kako moreš s. Čistomisli pravično odgovarjati: ne zanašaj se v svojo pravičnost, zakaj ona je silno razsvetljena.« Jaz sem sicer Angela molče poslušal, in iz spoštovanja mu nisem odgovarjal, vendar sem menil: Tega nauka nisem potreben; upam da je moja volja dobra, in misel ravna le Boga iskati. Prej sem bil omamljen, dokler sem po široki poti hodil, in v goljufnem mestu bil, zdaj pa ne: s. Poklicu sem bil pokoren, Radovednosti in Svojoljubezni sem dal slovo, po vozki poti sem bil stanoviten, zdaj po čisti resnici mislim in živim; zakaj se bom spraševal? Tako sem iz slabosti, ali bolj reči, iz skrivnega napuha mislil, pa kmalu sem spoznal, da je neumno in nevarno se v svojo pravičnost zanašati. Res ni človeka popolnima čistega pred Bogom; tudi pravičen je božjega usmiljenja potreben, ker tudi v njem Bog dosti slabega najde.
Dolgo sem pri vratih čakal: Svetoželja je ko na žerjavici stala, zmeraj je bila v skrbi. Kadar je zaslišala da s. Čistomisel po meni vpraša, mi je hitela povedati, da smem pred njo. Pred s. Čistomisel grem, se ji ponižno priklonim, in jo počastim. Ona mi je prijazno ogovorila, in vprašala: »iz kakšnega namena pred mogočnega kralja Resnice želiš?« Sem ji odgovoril: »Samo njega spoznati, moliti, in mu služiti.« »Zakaj«, me dalje vpraša, »ga želiš spoznati, moliti, in mu služiti?« Odgovorim: »Večno plačilo zadobiti.« »Tedaj,« pravi, »ga iščeš zavoljo sebe, zavoljo svojega dobička, ne zavoljo njegove časti, in iz čiste ljubezni do njega: ako bi povračila ne upal, bi mu ne hotel služiti.« Tem besedam nisem vedel kaj odgovoriti, pa Svetoželja, od Angela naučena, mi je na uho tiho pravila, kako ji odgovoriti: Sem dejal: »Večno plačilo želim za to, da bi Boga hvalil, in od njega, katerega ljubim, nikdar odločen ne bil.« S. Čistomisel je dobro vedela od kod je moj odgovor, se mu je pomuzala, in rekla: »O človeški otroci! Kdaj boste popolnoma po volji božji? Vem, pripuščeno je Bogu služiti zavoljo večnega plačila, pa popolnejši bi bilo mu in čiste ljubezni služiti.« »Ker je bilo to«, sem rekel, »Bogu soprno.« »Kakšno je tvoje srce, kadar ti kdo krivico stori, in z njo tudi Boga razžali?« Sem odgovoril: »Žalujem, ker je Bog razžljen.« »Zakaj očitno delaš, kar ti Bog zapove očitno delati?« za to, sem rekel, da je on moljen. »Nikoli svoje hvale ne iščeš?« »Nikoli,« sem odgovoril. S. Čistomisel je ravno v me gledala, in mi rekla: »Feliks! Feliks! boš kmalu videl in spoznal, če si resnico govoril. Dober služabnik božji bi bil, ako bi živel, kakor si govoril, pa se bojim, da so tvoje dobre dela s slabimi namešane. Ti sicer si se Svojoljubezni preden si na to goro šel, odpovedal, vendar menim, je še nekaj njenega skritega strupa v tvojim srcu. Če se tega ne bojiš, in se v svojo pravičnost zanašaš, se ne spoznaš, ker te napuh gospoduje.« To se je meni čudno in neverjetno zdelo, ker sem menil iz ravnega srca Boga iskat.
S. Čistomisel mi je rekla: »Ti premalo spoznaš svojega skrivnega srca: te bom prepričala, le pojdi z menoj.« Ves sem se tresel pred to razsvetljeno gospo, vendar ni bilo drugače, sem mogel za njo iti v zgornji hram, in sem ostrmel, Njega stene so bile iz čiste glažolne, strop lih tako, kakor pod jasnim nebom sem bil, sonce je bilo silno svetlo, take svetlobe, in takega čistega dneva nikoli nisem videl. Vse kosti so v meni trepetale, srce se mi je hotelo od velikega strahu razpočiti, vse je po meni šumelo; komaj sem po koncu stal. Angel in Svetoželja sta bila pri meni, in mi srčnost dajala, pa malo mi je pomagala, ker sem se zelo bal, in nisem vedel kakšna bo z menoj.
S. Čistomisel me je postavila pred podobo večne resnice in modrosti Jezusa; iz njegovih oči so šli žarki svetlejši od sončnih; ti so mi skozi serze sijali, in so očitno kazali, kakšno da je. »O strah!« je ona zavpila, »komaj tretji del tvojega srca je čist po volji božji, drugo je temno, grdo, in polno slabost.« Svetoželja se je čudila, in se zavoljo mene sramovala: Angelu je to bilo všeč, ne da sem slab bil, ampak da sem bil ponižan zavoljo svoje poprejšnje neumne hvale: upal sem v svojo pravičnost; takrat sem od sramote le v tla gledal.
Nobenega izgovora ni bilo; menil sem že, da pred vsegavednim in pravičnim sodnikom stojim. Ves osramoten, ponižan, prepričan, in prestrašen sem svoj grešni napuh spoznal, in ga milo obžaloval. Pred podobo usmiljenega Jezusa sem pokleknil, ponižno in goreče ga prosil me očistiti: dolgo sem molil, petire rane Jezusove kuševal, in obljubil ponižnejši biti, in ne več v svojo pravičnost upati. S. Čistomisel mi je rekla: »Zdaj vidiš svoje velike slabosti, zdaj spoznaš svoje skrito hudobijo; ne obupaj za to, pa tudi nikdar več v sebe ne upaj, upaj v neskončno milosti božjo, vedno prosi za gnado, in si skrbno prizadevaj v dobrim rasti.« Potlej prstavi: »Ti bi bil nevreden pred kralja Resnice iti, ker pa si s Svetoželjo prišel, in ona za te prosi, ti je dopuščeno.« Od velikega strahu, in sramežljivosti nisem vedel, kaj s. Čistomisli odgovoriti; tudi sem pozabil od nje slovo vzeti, in se ji zahvaliti. Svetoželja je to namesto meni opravila, in potlej za menoj šla.
Kadar sem bil iz te svete hiše šel, sem Angela vprašal: Zakaj me je s. Čistomisel tako natanko spraševala, in videti hotela moje srce? Angel mi je odgovoril: »Njena velika skrb naj ti bo nauk, in v zveličanje. Ako bi bil brez lastnega spoznanja pred kralja Resnice šel, bi bilo to brez vsega prida. Kdor v svojo pravičnost upa, meni da nič ne potrebuje, ni ponižen, in se ne poboljša. Kar je čisto sonce slepim, to je čista resnica prevzetnim dušam. Napuh oslepi človeka, in on iz te slepote vse nauke zametuje, ker sebe krivega ne spozna, ali svoje slabosti izgovarja. Jezus večna resnica je skrbno učil, pa njegovi sveti nauki so bili zaničljivi, in nepridni. Zdaj si videl svoje velike slabosti, si spoznal da vse tvoje dela niso bile iz čistega namena Bogu dopasti; torej se ponižaj.
Tudi te opomnim varovati se nastave, v katero lahko pridejo malo ponižne duše. Ti si bil zadržanih oči, dokler si po široki poti hodil, in v goljufnem mestu bil: potlej si svojo zmoto žalostno spoznal, in si menil, da je tvoje srce popolnoma čisto, pa s. Čistomisel te je prepričala in ponižala: zdaj bolj od prej spoznaš, pa še le premalo, in si večnega spoznanja potreben. Torej, dokler boš na svetu, si prizadevaj čedalje bolj in bolj sebe spoznavati, vendar misli, da se nikoli popolnoma ne spoznaš: to popolnoma spoznanje bo le pred vsegavednim sodnikom Jezusom. Kdor je premalo ponižen, tega ne ve; zato pride v zadrego hudičevo, in v nevednosti ostane. Ti bodi čedalje ponižnejši, in tako se pripravljaj pred kralja Resnice iti, njega poslušati in ubogati.«
Kadar sem to govorjenje zaslišal, sem se Angelu zahvalil, ki me je učil, ker sem spoznal potrebo lastnega spoznanja, in vednega očiščevanja. Res, brez tega ni nič dobrega: človek je svojim očem moder, vendar neumen; ima ušesa, in ne sliši prav; ima oči, pa ne vidi; ima um, pa je zadržan. Lih za to je vse narobe na svetu; grešniki sovražijo svarjenje, slepi zaničujejo nauke, lakomniki ne poznajo pravice, eden drugemu očitajo grehe,v katirih so sami zapopadeni. To premisleč, sem se zjokal, oči v nebo vzdignil, in dejal: »O Gospod! kdo je čist pred teboj? menil sem iz čiste ljubezni do tebe, nauke iskati, pa ni bilo res. Očiščuj me čedalje bolj in bolj, in očisti me, da zavržen ne bom.« — Kadar sem odmolil, gremo vsi trije pred hišo kralja Resnice.
Feliks gre pred kralja Resnice.
S. Čistomisel me je toliko ponižala, in prestrašila, in toliko sem bil svoje velike nevrednosti prepričan, da bi ne bil nikoli šel pred krala Resnice, ako bi me Svetoželja in tudi Angel ne bila primorala. Tudi sta mi rekla: »Lih za to, ker svojo veliko nevrednost ponižno spoznaš, bolj upno pojdi pred usmiljenega kralja; zakaj le ponižnost človeka pripravlja resnico poslušati, resnici se vdati, in vse po volji božji delati: le ponižnost uči človeka iz srca prositi, in vse potrebne gnade sprositi. Spoznana, in obžalovana nevrednost je kralju všeč, in ti bo milostljivo prizanesel.«
Te besede so mi srčnost dale, šel sem z njima v kraljevo hišo, pa ves sem se tresel: vsa hiša je bila polna svetih služabnikov; pa vendar nobeden mi ni pred kralja branil, ker sem imel pripuščanje od s. Samote in od s. Čistomisli. Ne morem povedati kaj sem v kraljovi hiši videl; vse je bilo lepo, čudno, neizrečeno. Kadar sem bil vzgornji hram prišel, kjer kralj svojo čast razodeva, in nauke večnega zveličanja daje, sem ostrmel: prečudno svetlobo sem nad njim, in okoli njega videl, ko bi bilo nebo odprto, in božja čast razodeta: moje oči so oslabele, moje srce je trpetalo, in moja duša se je ponižala. Patriarhi, preroki, papeži, škofje, cesarji, kralji, in mogočni sveta so pred njim bili odkriti, ponižni, in so skrbno poslušali njegove besede, besede večne modrosti, resnice, in zveličanja.
Svetoželja je po imenitnim služabniku kralja Resnice ponižno prosila me pred se spustiti, kar je tudi dosegla. On me je ljubeznivo sprejel. Preden sem pred njegovi častiti sedež prešel, sem se mu trikrat ponižno preklonil, pa moja duša je bila ponižnejši od mojega telesa. Njegove usmiljenje oči, so me prijazno gledale, njegova dobrota mi je upanje dajala, vendar sem se zelo bal, ker sem svojo nevrednost vedel. Ne morem njegove lepote zadosti dopovedati; če sem ga skrbnejša ogledoval, in premišljeval, častitejši, lepše, in ljubeznivejši se mi je zdel. Moje besede so slabši od mojih misel, pa tudi moje misli so nižje od njegove prečudne časti. Vse je bilo na njem videti, svetost, modrost, pravica, milost, in vse, kar dobro dušo prevzame, kar jo s spoštovanjem in ljubeznijo napolnjuje.
Nikdar se ga nisem mogel nagledati: moja duša dasilih nasičena, ga je bila še lačna; že sem menil v nebesih biti, in božjo čast uživati. Že nekaj morem povedati ud njegove neizrečene lepote, in časti. Njegov obraz se je svetil ko sonce, pa še svetlejši od sonca je bil, kadar je v svoji nar večji svetlobi: njegove oči bistre in mile, so bile ko zgodnja danica: njegovo oblačilo je bilo prežlahtno, krona njegove glave iz predragega neznanega blaga: kraljeva palica polna žlahtnih kamnov, vse je bilo prečudno, in nezapopadljivo; čast vseh kraljev sveta je mimo njegove časti temna senza: lih za to so bili ponižni, in odkriti pred njim.
Že nekaj moram povedati od njegovega čudnega sedeža. Sedež, na katirim je oblastno sedel, je bil visok, in iz čistega zlata, dragi žlahtni kamni so bili v njem, in to so grozno svetili, in tudi temno noč razsvetle: vse drugo je oznanjevalo njegovo nezapopadljivo modrost, čast in oblast. Pod njegovim prečudnim sedežem je bil svet, in na njem so bili zapisani štirje deli sveta, Evropa, Asija, Afrika, Amerika. Podoba sveta je bila s temi besedami preprežena, Resnica — Laž — Pravica — Goljufija. Vse to je bilo mojemu slabimu umu skrivno: čudno se mi je zdelo, tiho sem premišljeval, pa razumeti nisem mogel. Sem bil ravno tak, ko otrok na samoti rojen, in v kraljevo hišo prenešen.
K Svetoželji sem se obrnil, in ji tiho dejal: »Njegova čast mene nevrednega človeka ponižuje, pa njegova dobrota me srčnega dela: moja duša ga neizrečeno spoštuje, pa tudi po njem silno hrepeni, in želi kako besedo iz njegovih ust slišati. Kaj ti praviš, smem z njim govoriti?« Svetoželja mi je tiho odgovorila: »On je neizrečeno usmiljen, rad te bo poslušal, in učil.« Takrat sem bliže stopil, in mu ponižno rekel: »O mogočni kralj! jaz nisem vreden s teboj govoriti; nar pravičnejše ljudje te spoštujejo; in pred teboj se ponižujejo, veliko bolj jaz nevredni človek: prosim te vendar mi dobrotljivo povedati, kako svojo dušo zveličati?« On mi je odgovoril: »Živi po vseh zapovedih in po naukih katoliške cerkve iz ljubezni do Boga. K temu je troje potrebno, čist nauk, gnada božja, dobra vest. Nauki Jezusov te uče, gnada te razsvetli, in ti pomaga, in tako imaš pravično vest vse delati po volji božji.« — »Kaj mi pomaga v ljubezni božji rasti?« »To ti pomaga, mi je rekel, sebe in vse vidne reči sveto zaničevati.« »Lahko boš sebe, in vidne stvari sveto zaničeval, če premišluješ namen svojega ustvarjenja, svetost, milost, pravico, vsegavednost božjo, in zmeraj po nebeških dobrotah hrepeniš.« — »Potrebno je to,« sem mu dejal, »pa sem slab, mlačen, in nestanoviten.« On reče meni: »Ravno za to premišluj, moli, bodi ponižen, in v milost božjo upaj.« — »Svet je poln zadreg, in nastav, sem mu dalje govoril, dosti skušnjav je nevidnih, jaz pa slab in neveden: Kako bom Bogu stanovitno služil?« On mi je odgovoril tako: »V strahu in v upanju bodi vse dni svojega življenja, neprenehoma delaj dobro, in upaj v Boga. Tako so vsi svetniki živeli in žive. Če se premalo bojiš, premišluj smrt, sodbo, in večno pogubljenje; tudi svoje velike slabosti, in grehe: če se preveč bojiš, premišluj milost božjo, ljubezen in rane Jezusove. Nikoli se toliko ne boj, da bi obupal; nikoli toliko ne upaj, da bi bil brez strahu. Strah božji naj te povsod spremlja, zmeraj imaj pred očmi vsemogočnega Boga, in križanega Odrešenika; živi vsak dan, ko bi vsak dan umreti mogel, bodi zmeraj pripravljen pred sodbo božjo iti, da, če bo lih smrt naglo, bo srečna, in boš usmiljeno sodbo od Jezusa zaslišal.«
Ti nauki večne modrosti, in resnice so bili moji duši v veliko pomoč, v srcu sem posebno moč, in veselje čutil: veliko več bi bil z modrim, in usmiljenim kraljam govoril, pa iz spoštovanja do njega nisem. On je moje misli videl, za to mi je dejal: Pojdi, in obiskaj moje bogaboječe služabnike, da se modrosti, in božje službe naučiš; kar te bodo oni z zgledam, in z besedo učili, te jaz učim; kar ti bodo zapovedovali, ti jaz zapovedujem; kar ti bodo prepovedovali, ti jaz prepovedujem: po njih zgledih, in naukih skrbno živi vse dni svojega življenja, in boš zveličan. Pojdi v miru: vedna skrb naj ti bo Bogu s čistim srcem služiti, in iz goreče ljubezni do njega bližnjemu v nebesa pomagati. S ponižno dušo, in ponižnim telesom sem mogočnega kralja počastil: tudi sem slovo vzel od njegovih bogaboječih služabnikov, in šel.
Kadar sem bil iz kraljeve hiše šel, sem Angelu dejal: Nikoli nisem take časti videl; čast vseh kraljev, in cesarjev je mimo njegove ko blato, Salomon, menim, ni bil njemu enak v časti in modrosti: hiša kralja Resnice je njegove visokosti vredna, ona je podoba nebeškega kraljestva, kakor je on podoba nebeškega kralja. Učenzi na gori so bili neizrečeno veseli, kadar so Jezusovo čast videli; jaz tudi sem nesapopadljivo vesel, ker sem videl čast kralja Resnice: tega ne bom nikdar pozabil. Angel mi je odgovoril: »Vesel sem tvojega veselja, pa pomisli, če je to kar si zdaj videl, lepo, koliko pa lepše je v nebesih? Tam gori boš nasičen z božjo častjo, in boš v neizmerjenih, pa čeznatornih veseljih vekomaj, če tukaj stanovitno služiš Bogu. Jezus je svojim učencem nekaj svoje časti razodel jih srčne storiti, vse trpeti za njegovo ime iz upanja prihodnjega plačila; tudi ti bodi srčen v trpljenju, in Bogu zvest, da v njegovo čast, in veselje prideš. Trpljenje zdanjega življenja je nič mimo nebeške časti, katero je Bog tem obljubil, in jo bo dal, katiri njemu iz ljubezni zvesto služijo. Imaj zmeraj svoje misli v nebesih, in boš na semlji sveto živel, in nobena skušnjava te ne bo omogla.«
»Ljubi Angel, te zahvalim za te svete nauke, in te ponižno prosim mi povedati: Zakaj kralj Resnice sedi nad svetom: in zakaj so na njem sem in tja te besede zapisane: Resnica — Laž — Pravica — Goljufija?« Angel mi je odgovoril: »Kralj Resnice nad svetom sedi, ker je on gospodar vsega, in vse je njemu podvrženo: če se lih svet premenjuje, in obračuje, ne more kralja nemirnega, ali premenljivega storiti.« — Besede na širšavi sveta sem in tja zapisane, in skoraj preprešene, pomenijo, da po vsem svetu je dobro s slabim, in slabo z dobrim namešano; vendar dobro in slabo, pravični in nepravični so pod njim, in po njegovo oblastjo: vsak bo prejel po svojih dobrih, ali hudih delih. Tudi sovražniki resnice, in svetosti bodo po Resnici sojeni in obsojeni: bogaboječe pa, ki se pohujšati ne dajo, bodo po Resnici večno plačillo prejeli. To te uči v sveti veri, in v vsem dobrim stanoviten biti, ker dobri in hudi bodo pravično sojeni, in njih plačilo, dobro ali hudo bo vekomaj ostalo.
Angel mi je potlej rekel: »Že dosti moreš obhoditi, in veliko bogaboječih služabnikov tega mogočnega kralja obiskati, kakor si iz njegovih ust slišal; tedaj hiti z nama. Svetoželja se je oglasila, rekoč: Meni se dobro zdi najprej Strah božji obiskati, ker je on začetek vsega dobrega.« Angel, in tudi jaz sva bila vesela besedi Svetoželje, in smo šli.
Feliks obišče Strah božji.
Svetoželja me je za roko prijela, rekoč: »Hiti z menoj Strah božji obiskat; zakaj on ti bo dosti potrebnih naukov dal. Angel me je tudi zelo priganjal. Jaz sem jima odgpvoril: Rad grem do njega, ker on je začetek vsega dobrega.«
Iz kraljevega dvorišča gremo v bližnji vrt, v katirim nič lepega ni bilo; vse je bilo snedeno, golo, nerodovitno: tudi drevesa so bile sohe. Vrtnar je pod suhem drevesom v nar huje vročini žalosten sedel; njegove oči so bile ognju enake, lasje so mu po koncu stali od velikega strahu; njegovi obraz je bil moker od solza, in prepaden od velike žalosti; le zdihoval je, rekoč: Moji veliki grehi me bodo na vekomaj pogubili, ni več upanja, ni več milosti, ni več odpuščanja zame; vekomaj bom pogubljen: veliko takega je govoril. Ta človek se mi je grozno smilil, in iz srca sem se nad njim zjokal. Angela sem vprašal: »Je to Strah božji, od katerega si pravil?« Angel mi je odgovoril: »Ti malo veš; to ni Strah božji, in tudi strahu božjega pravega nima: to je Obupanje, in gorje njemu, če ga iz srca ne prežene. Silno težko se tak človek poboljša, ker njegovo srce je od hudiča zmoteno. On v božjo milost ne upa, in neumno meni, da mu ni več usmiljenja kako se bo spokoril? Kadarkoli ga dobra misel, ali učenik priganja se poboljšati, in dobro delati, on te svete nauke odganja, rekoč: Zakaj bom molil, se postil, se premagoval, ker mi nič ne pomaga: Ti se takih škodljivih misel skrbno varuj, boj se Boga, pa nikoli ne obupaj. Obupane je pogubilo Kajna, Judeža, in veliko drugih.«
Kadar sem besede Angela zaslišal, sem Boga prosil zmotenemu vrtnarju upanje dati, in me škodljivega obupanja varovati. Potlej smo šli v drug vrt, katiri je bil lepše od prvega, vendar nepriljuden. Zeli, rože, in drevesa so bile od hude vročine oparjene: vrtnar je bil ves v mislih, in v žalosti; gledal je v tla, in tako govoril: »Grozno se vsemogočnega Boga bojim; v njegovi oblasti je moja duša, telo, in vse: gorje meni, če se ne poboljšam; vekomaj bom v peklu gorel, če se ne spokorim: da v pekel ne pridem, hočem svoje grehe opustiti, in se spokoriti.« Njegovih besede sem bil vesel, in sem Angelu rekel: »Kaj ne, te je Strahbožji?« Angel mi je odgovoril: »Tvoja duša je še premalo razsvetljena: ta človek se sicer Boga boji, vendar nima še pravega strahu božjega, od katerega sem ti prej pravil. On se Boga boji, ne obupa ko oni vrtnar, pa se ga ne boji iz ljubezni: on veruje, upa tudi, pa ne ljubi. Si slišal njegove besede; se hoče poboljšati, in se spokoriti, pa iz ljubezni do sebe, ne iz ljubezni do Boga: on sovraži greh, ne za to, ker je z njim Boga razžalil, pa le za to, ker mu je greh škodljiv, in ker mu je pogubljenje zaslužil. Njegovi strah je od gnade obujen, je dober in pomagljiv, pa ga brez ljubezni ne opraviči. Njegovi strah se Sužnji strah imenuje, katerega so tudi trdovratni Judje imeli. Ta strah ga napeljuje v pravo spreobrnjene, tudi premaguje hude dela, ga priganja se pokoriti, pa srca popolnoma ne spreobrne. Ako bi se pekla ne bal; ako bi mu greh škodljiv ne bil, bi rad v svojih grehih živel. On ne sovraži svojih grehov iz ljubezni do pravičnosti, ampak iz zgolj strahu, in jih opustiti hoče.« — Angela sem lepo zahvalil za ta potrebni nauk, in sem Boga prosil žalostnemu vrtnarju tudi ljubezen dati.
Gremo tudi iz tega vrta, in pridemo v trekega silno lepega in veselega. Čiste vodice so po njem in okoli njega tekle, rožice so bile v nar večji lepoti, in so zelo prijetno dišale, drevesa so bile lepo zelene in polne žlahtnega sadja, ptice so veselo pele, in vse je bilo prijetno. Sem in tja po lepem vrtu v hladni senci so bili bogaboječe ljudje obojega spola v molitvi, in v hvali božji. Enega iz njih je Svetoželja povprašala: Prosim te, mi povedati; »Kje je Strahbožji?« On je pokazal vrata, rekoč: »Ondi notri ga boš našla, od koder smo tudi mi prišli.«
Svetoželja je duri odprla, Angel, in jaz sva za njo šla, in pridemo v majhno pa lepo cerkev. Nikoli take nisem videl: oltar je bil iz belega kamna; na desni strani oltarja je bila Vera, na levi Upanje, na sredi, pa višej, Ljubezen: zelo lepe podobe so bile. Vrh oltarja sta bila meč, in kraljeva palica: meč je bil ognjen in strašan; kraljeva palica je bila iz čistega zlata, in polna oči. Okoli oltarja so bili temni in rdeči oblaki, strašno je gromelo in treskalo; vsa cerkev se je tresla od strašnega grmenja, in hudega treskanja: strele so na vse strani sveta šle: iz oltarju so šli prijetni žarki po cerkvi.
Vse to se mi je prečudno zdelo, in nisem vedel, kaj pomeni. Kadar sem bil svoje prestrašeno srce nekoliko potolažil, sem bolj na tanko oltar ogledal. Podoba Vere je le v nebo gledala, Upanje je srčno, pa tudi prijetno po ljudeh gledalo, prijazna Ljubezen je vso nebeško lepoto imela. Vrh teh je bilo z ognjenimi črkami zapisano: »iz vere se Gospoda bojite; iz upanja mu goreče služita: to je Straž božji.«
V ti prečudni cerkvi je bilo nekaj bogaboječih služabnikov nebeškega kralja, katerega so z obrazom na tleh ponižno molili, pred njegovim veličastvom trepetali, pa tudi ga veselo hvalili. V družbi teh svetih služabnikov božjih sem kleče molil, in Boga prosil, mi svoj strah dobrotljivo dati, brez katerega nič dobrega ni. Kadar sem bil odmolil, in že hotel iz cerkve iti, so oni ostali, in Bogu v čast veselo peli. Njih pesem je bila iz sto in enajstega Davidovega psalma, katiri se tako prične: »Blagor človeku, katiri se Gospoda boji, in v njegovih zapovedih vso voljo ima.« Ne morem vsake besede te svete pesmi vedeti, pa vem, in nikdar ne bom pozabil, da njih lepo petje je bilo ko nebeško petje: še zdaj mi po ušesih sladko šumi. Njih lepega zadržanja ne morem zadosti hvaliti, moški in ženske so bili angelom podobni: jaz sem bil pred njimi, in s srcem njih petje spremljal, pa me ni nobeden videl, ker so bili v Boga zamaknjeni: srce je od veselja na kvišku sililo, v meni se je tajalo zavoljo velike sladnosti, pa tudi ob enim je iz velikega spoštovanja trepetalo: sladke, čudne, nezapopadljive viharije sem čutil: meni se je trdno zdelo že v nebesih biti, in res nisem mogel razločiti, če sem bil na semlji, ali prenešen v nebesa. Takrat sem nekaj nebeškega veselja okusil, in nekaj zapopadka imel od tega, kar je Bog prihranil tem, katiri se njega iz ljubezni bojijo.
Dolgo in rad sem sicer bil v veseli družbi teh svetih služabnikov božjih, vendar sem želel iz cerkve iti Angela povprašati, kaj vse pomeni, kar sem videl. Komaj sem bil iz cerkve sem ga ponižno prosil, mi razlagati prečudne reči, katera sem videl. Svetoželja ga je tudi prosila me učiti Angel mi je ljubeznivo odgovoril: »Ne potrebujem toliko prošnja; rad ti bom razlagal, kar si v cerkvi videl, da sveti Strah božji v tebi prebiva, zakaj on je nar potrebnejša: on je začetek vsega dobrega, je nar višji dar Najvišjega, in blagor človeku, kateremu je dan. — Poslušaj.
Oltar pomeni očitno božjo službo, katero vsak človek more Bogu izkazovati. Strahu božjega ni v človeku, katiri noče Boga očitno moliti, ali vnanjo božjo službo zaničuje, ali se pri njej noče bogaboječe zadržati. Brez vnanje božje službe bi vera opešala, in vsa bogaboječnost izginila, pa ta očitna božja služba more biti iz čiste duše; lih to pomeni Oltar iz belega kamna. Vnanja in notranja božja služba, ali češenje more biti združeno, in se more izhajati iz prave Vere, iz trdnega Upanja, in iz goreče Ljubezni: za to troje na Oltarju. Če očitna božja služba ni taka, ni resnična, je hinavska: mara Bog za hinavsko službo hudobnih. Kajn je Bogu daroval, pa ker je bil hudobnega srca, Bog ni imel dopadajenja do njegovih darov. Si videl bogaboječe v cerkvi? oni so Boga z vneto dušo, in prijetnim glasom kleče molili, in ti delaj tako.
Vera, katira je bila na desni Oltarja, je le v nebo gledala, ker je iz neba na semljo prišla. Ona v nebo gleda, ker vse uči le v Boga stvarnika, in gospoda vsega verovati: v nebo gleda ljudi učiti posvetno zaničevati, nebeškega kraljestva iskati, ker so le za nebesa ustvarjeni: v nebo gleda, ker ona sama je od Boga, ne pa kar si ljudje neumno zmišlujejo; gorje človeku, katiri spridi razodeto vero.
Upanje prijazno in srčno po ljudeh gleda, jih uči veselo in srčno Bogu služiti. Brez resnične božje službe ni pravega upanja, in brez upanja ni prave božje službe. Kdor ne upa, ne veruje, in ne ljubi; kdor trdovratno slabo živi, ne bo dosegel, kar upa. Pravo upanje podpira, in povišuje človekovo srce, daje veselje do dobrega, priganja moliti, in zvesto služiti Bogu.
Ljubezen je med Vero in Upanjem pa viže od njih, ker je nar lepše, in imenitnejši čednost, in se izhaja iz Vere in Upanja. Brez Ljubezni je Vera prazna, in Upanje predrzno: brez nje ne pomaga ne usmiljenje, ne post, ne molitev, ne kri za vero prelita. Ljubezen ima neizrečeno lepoto, Bogu je nar prijetneje, in bo vekomaj v nebeškem kraljestvu. Ljubezen je nar lepše, ker ona zapopade vero, upanje, pokorščino, vse čednosti, vse zapovedi, vse dolžnosti, katiri jo ima.
Vera, Upanje, Ljubezen, to troje si na Oltarju videl: to more združeno biti, in eno brez drugih ne zveliča, kakor je bilo zgoraj rečeno. Kdor se iz Vere Boga boji, mu iz Upanja služi, in iz Ljubezni vse zapovedi spolnjuje, ta ima pravi Strah božji, in bo zveličan.
Ognjeni Meč, katerega si vrh Oltarja videl, pomeni božjo pravico, iz katera neodpuščeni grehi ne morejo brez štrafinge ostati. Zlata kraljeva Paliza pomeni oblast, katiri se vsak more podvreči. Kraljeva Paliza je polna oči, in te pomenijo, da Bog vidi vse, dobre in hude ogleduje: božjim očem, ali božji vsegavednosti ni nič skritega, ali prikritega, ali neznanega; tudi sleherna miselca, ali drugo je Bogu golo, in odkrito. Kdor se njegovi pravični, in vsemogočni oblasti ne podvrže, bo od ognjenega meča končan.
Strašno grmenje, katero si slišal, pomeni božje žuganje nad grešniki, da bi se spokorili, in z resnično pokoro božji jezi odšli. Strele, katera iz Oltarja na vse kraje sveta gredo pomenijo božje šibe, katera se grešniki nakopavajo, in te so bolezni, vojska, kuga, lakota, zapuščenje božje, naglo smrt, pogubljenje. Žarki iz Oltarja svetli in prijazni, pomenijo razsvetljenje božje, katerega so njegovi služabniki polni.«
»To je, o Feliks!« mi je Angel rekel, »kratko razlaganje skrivnih reči, katera si v cerkvi videl. Ti Boga moli, in mu služi po zgledu pravičnih, in le tako boš zveličan. Zmeraj živi po besedah na čudnim Oltarju z ognjenimi črkami zapisane: 'iz Vere bojite se Gospoda; iz Upanja mu goreče služita: to je Strah božji.' Trdno veruj, srčno upaj, in goreče Bogu služi, tako se ga prav bojiš, in boš v nebesa šel, kjer le čista ljubezen gospoduje.«
Angel me je še dalje učil, rekoč: »Strah božji ti je v vsem potreben: če ga imaš, Boga ponižno moliš, za njegovo čast skrbiš, bližnjemu grešiti z vso močjo braniš, so po božji volji tvoje misli, besede, in dela, si v dobrim in hudim, pri dobrih in slabih, v skušnjavah, v pohujšanju in preganjanju stanoviten; tudi svoje življenje raje daš, ko Boga razžaliti. Če nimaš božjega strahu, ne moreš pravičen biti; sveti nauki, dobri zgledi, strah pred ljudmi, in vse drugo ti bo premalo, če se Boga ne bojiš. Kdor bo tvoje srce obvaroval, in na samim ti ubranil grešiti, če se Boga ne bojiš? Dosti hudega lahko delaš, da ljudje ne vedo, pa če se Boga bojiš, boš njegovo pričnost spoštoval, in bodo, ne le tvoje očitne dela, ampak tudi skrite, in misli tvojega srca po volji božji.«
Angelu sem se zahvalil, ki me je lepo učil: potlej smo vsi trije šli skozi skrivne vrata, in za kraljevo hišo do prebivališča s. Bogaslužnosti prišli, jo obiskat, kakor smo se že prej bili pogovorili.
Feliks obišče s. Bogaslužnost.
V cerkvi Strahu božjega je bilo moje srce čudno premenjeno, in poboljšano: prej sem imel nad dobrim dopadajenje, potlej poln gorkejših želja: meni se je zdelo, tudi nemogoče reči lohka delati, in lih za to sem rad šel s. Bogaslužnost obiskat, in se od nje naučiti vse delati Bogu v čast.
Pred njeno veliko hišo smo prišli, pa duri so zaprte bile: to me ni malo skrbelo. Sem Angela vprašal: »Zakaj ima Bogaslužnost, ki je vsem ljudem nar potrebnejša, duri zaklenjene? Že v goljufnem mestu mi je s. Poklic rekel, da on je zvest služabnik te s. gospe, da je od nje poslan grešnikov iskat k pokori. Če s. Bogaslužnost služabnikov išče, zakaj jim do sebe brani?« Angel mi je odgovoril, in me učil tako: »Gospa Bogaslužnost ima zmeraj duri zaklenjene, in nobenemu jih ne odpre, če Svetoželja ne potrka, ker hoče le radovoljne služabnike; za primorane, ali hinavske ona ne mara. Tudi veliki grešniki, če je iz željnim srcem iščejo, so od nje prijazno sprejeti: če je pa hinavsko iščejo, niso uslišani. Vrata te svete hiše se imenujejo Vera, veža pa Spoštovanje: brez vernega spoštovanja je nemogoče pred s. Bogaslužnost iti. Kdor ima verno spoštovanje, pošlje Svetoželjo potrkat, in lohko pride v njeno hišo, kjer so naučeni Bogu služiti. Ona ima zvestega služabnika Poklica, od katerega si prej govoril: ta hodi po vsem svetu njej služabnikov iskat z obljubo večnega plačila. On jih lepo nagovarja, kakor je tudi tebe učil iz široke poti, ali iz goljufnega mesta na to sveto goro iti: če so s. Poklicu pokorni, in Svetoželja pred njimi gre, so ljubeznivo sprejeti, in v hiši s. Bogaslužnosti neizrečene dušne dobrote uživajo.«
Svetoželja je trdo potrkala, vratarica je brž odprla, in nas prijazno sprejela. Vratarica je bila zelo mlada deklič; nje lasje so bili ko zlato, nje oči ko dve svetli zvezdi, obličje rdeči rožici enako, sramežljivo oblačilo iz škorlata. Jaz sem se nad njo zelo čudil, in jo z vsem spoštovanjem ogledoval. Lih takrat je spreobrnjen grešnik od s. Poklica spremljan od daleč prišel: Svetoželja je vratarico prosila ga pred s. Bogaslužnost spustiti, in je bila uslišana. Vratarica ga je bila vesela, in ga pred svojo gospo spremila.
Mene je zelo gnalo zvedeti, kdo bi vratarica bila; so to sem Angelu rekel: »Prosim te mi povedati, kako je ti vratarici ime, in kakšna da je?« Angel mu je odgovoril: »Ona se imenuje Gorečnost: ona je duhovna sestra Svetoželje: obe ste posebne božje prijateljice, in obedve zelo vnete za vse dobro.« »Vendar,« sem mu dejal, »meni se čudno sdi, da s. Bogaslužnost to mlado vratarico ima.« »Ona ni mlada,« mi je Angel odgovoril, »ampak starejše od vseh živih ljudi: ona je bila na svetu že ob času pravičnih, prerokov in aposteljev. Ona je videti mlada, ker se nikoli ne postara, nikoli ne peša, ker nje moč je od Najvišjega, nje duša je ljubezen, nje jed je čast božja, in zveličanje bližnjega. Že nje lepo ime Gorečnost kaže, kaj da je, in kakšno službo opravlja: ona vsa gori od nebeškega ognja; lih za to so nje lasje, oči, obličje, oblačilo ognju enaki.
S. Gorečnost je majhna, da je pripravnejši, in urneje tudi v majhnih rečeh. Ona skrbi tudi majhne slabosti poboljšati, in tudi v majhnih dolžnostih priporočuje zvestobo; kar pri ljudeh slabega vidi, naj bo malo ali veliko, želi vse po volji božji poravnati. Ta sveta vratarica je majhna, pa silno močna, in srčna. Če ona srce gospoduje, ima nepremagano moč; se ne boji ne mogočnih, ne smrti, ne drugega: če je lih sovražena ali preganjana, ne peša, in ne odstopi od dobrega, ker nje moč je iz nebes. Prosi Boga te z njenim duhom napolniti.«
Kadar je Angel to izgovoril, sem ga mislil zahvaliti za prejete nauke, pa lih je sveta vratarica Gorečnost nazaj prišla. Angel ji je rekel: »Ljuba Gorečnost! ti si temu človeka rada odprla, ker je tvoja sestra Svetoželja potrkala, vendar ti morem od njega kaj povedati. Njemu je ime Feliks, nekaj časa je po široki poti hodil, in v goljufnem mestu bil: sveti Poklic tvoj soslužabnik ga je iz mesta rešil, meni ga izročil, da je z menoj na to sveto goro, in v to mesto Resnice šel. Z dopuščenjam s. Samote, in s. Čistomisli je šel pred kralja; potlej je Strah božji obiskal, in poln dobrih želja je sem prišel se od Bogaslužnosti naučit, kako živeti, in svojo dušo zveličati.« Sveta Gorečnost je govorjenje Angela skrbno poslušala; potlej je zavpila: »Večna hvala bodi tebi, o Gospod! usmiljenemu očetu, ki si iz zgolj milosti služabnikov iščeš.« Meni pa je rekla: »O Feliks! neprenehoma hvali usmiljenega Boga za vse njegove dobrote, in mu vselej zvesto služi.«
Svetoželja je Gorečnost prosila me brez odloga pred Bogoslužnost peljati. Gorečnost ji je odgovorila: »iz srca rada, za to sem nje služabnica, vendar prej morem zvedeti, kaj mu je pri srcu. K meni se je obrnila, in rekla: »O Feliks! mi trdno obljubiš, da boš karkoli boš pred s. Bogaslužnostjo poprave in poboljšanja potrebnega spoznal, hitro, in srčno poboljšal?« Sem ji odgovoril: »To iz srca obljubim, vendar po modrosti, in po moči.« Kadar je s. Gorečnost zaslišala Modrost imenovati, je vsa žalostna postala, in zavpila: »O Feliks! glej, da se ne goljufaš, kako se je njih veliko goljufalo. Ja, veliko jih je bilo, katiri so bili za čast božjo in svoje zveličanje videti skrbni, pa vse po meseni modrosti delajo, in nič dobrega ni. Za tega voljo mi odkrito in resnično povej, katero modrost boš poslušal?« »Sveto Modrost bom poslušal, in po nje dobrim svetu delal,« sem odgovoril.
»To je prav,« mi s. Gorečnost dalje govori, »pa varuj se zadrege. Ne le ti, tudi veliko drugih tako govori, vendar le goljufno modrost poslušajo, ker njih preboječa in posvetna duša, ni za dobro vneta. Modrost mesena ima sveto podobo, pa jih veliko zapeljuje nevidno in prekanjeno. Te morem učiti, in ti poslušaj da nevarni zadregi odideš. Ena Modrost je sveta, prijateljca kralja Resnice, in za vse dobro zelo vneta, ta prebiva v tem svetem mestu, in je visoko učena, ljubezniva, srčna, hitra, počasna, pa vse dela po volji božji. Druga modrost pa prebiva v goljufnem mestu: ta je hinavska, lakomna, lažniva, zvijačna, malosrčna, predrzna, nepriložna, in vse ravna po svoji hudobni volji. Prvo le dobri otroci božji poslušajo: drugo le posvetni. To ti povem, da svoje duše ne zapelješ.«
Jaz sem odgovoril: »O ljuba Gorečnost! ti obljubim vpričo Angela in Svetoželje mesene, ali posvetne modrosti nikdar poslušati, le svete bom iskal.« »To me zelo veseli,« mi je ona odgovorila, »vendar te zopet prosim ne s posvetno modrostjo svoje duše zapeljati. Posvetni modri so zvijačni, in vse stvari po svojim slabim zapopadku imenujejo. Po njih jesiku je predrznost, srčnost; lakomnost, previdnost; zapravljivost, dobrodelnost; mirnost, boječnost; brumnost, hinavščina. Oni dobro hudo, in hudo dobro imenujejo, in nimajo stanovitnosti, ker ne iščejo božje časti, ampak svojega dobička, ali hvale. Ti se te spačene modrosti skrbno varuj, sicer nikoli ne boš dober služabnik božji.« Sem ji zopet obljubil le sveto Modrost poslušati. »Če je taka,« mi Gorečnost pravi, »le pojdi z menoj: me pred vrata s. Bogaslužnosti pelje, duri srčno odpre, in ji reče: Popotnik Feliks spremljan od Angela, od Svetoželje, in od mene, je iz dobrega srca prišel se božje službe naučit.«
S. Bogaslužnost, tudi vsi njeni svetovalci, in služabniki so me bili zelo veseli, ker so me videli s sveto družbo priti. Kadar sem pred s. Bogaslužnost prišel, sem nad njeno veliko častjo ostrmel; dasiravno pa polna časti, je bila s tančico pokrita, vendar nje nebeška lepota je bila zdravim očem odkrita: nje sedež je bil iz slonove kosti na trdno skalo postavljen, ki ga vetrovi, ali deroče vode ne morejo premakniti: temni, in svetli oblaki so bili okoli nje: z desnico je držala podobo križanega Jezusa, in z levico je v nebo kazala: pred njo je bila podoba goloba: veliko častitih mož je bilo okoli nje: po zidovih so bile namalane vojske, in veliko sovražnikov premaganih in zvezanih. Vse to sem ogledoval in premišljeval, pa nisem mogel razumeti.
S. Bogaslužnosti sem se nizko priklonil, in jo ponižno prosil me pravo božjo službo učiti: Gorečnost, in nje bogaboječa sestra Svetoželja ste tudi zame prosile. Ona mi je ljubeznivo dejala: »O Feliks! Ti boš resnično srečen, kakor tvoje ime pomeni, ako pravo božjo službo spoznaš, če boš zraven tega potrebnega spoznanja z vso dušo Bogu služil. Tvoji sveti tovariši mi pričujejo od tvoje dobre volje, in te bom rada učila, ker si prej Strah božji obiskal. Poslušaj.
Zmeraj skrbi nar svetejšega Boga čedalje bolj in bolj spoznati, in mu skrbnejša služiti. Bog je nar svetejši, nar boljši, nar pravičnejši, pa hudobni ga zaničujejo, ker ga zadosti ne spoznajo: dobri ga hvalijo, ker ga spoznajo. To spoznanje je od zgoraj, je posebni dar, je od gnade s. Duha: to spoznanje je začetek vsega dobrega. Tedaj, vedno Boga prosi, ga čedalje bolj spoznati; zakaj to je nar potrebnejša.
Tudi zelo skrbi čedalje bolj spoznati ljubeznivega Jezusa, da boš z ljubeznijo do njega napolnjen. Kakšnega srca bi ti bil ako bi hvaležno ne ljubil ljubeznivega Odrešenika? Glej ga na špotljivim križu viseti iz ljubezni do tebe! Premišluj njegove neizrečene bolečine in grenko smrt, da ga iz vse duše ljubiš, in da njegova ljubezen do tebe je njega umorila: ti moraš iz ljubezni do njega svetu odmreti, da le njemu živiš.
Vedno prosi po Jezusu Kristusu obilnejši gnado prejemati. Gnada, katero ti nebeški Oče po svojim Sinu Jezusu v s. Duhu daje, ima neizrečeno svetlobo in moč: z njo vse zamoreš. S svetlobo gnade božje sebe čedalje bolj spoznavaj; z njo sladnostjo zaničuj vse grešne sladnosti; z njo močjo vse zapeljive skušnjave premaguj.
Vedno se vojskuj zoper hudo poželenje in s pomočjo gnade ga srčno premagaj: če ga lih srečno premaguješ, ne bodi brez strahu, in ne upaj v svojo moč, da se te napuh, nevarneje od vseh skušnjav, ne poloti, in te ne pogubi. Malo veš od krščanske pravičnosti, če meniš bogaboječ biti, če le telesne skušnjave premaguješ. Ni le telo, tudi duša je spačena, in nevarneje spačena od telesa, ker njene slabosti so nevidene. Dušne slabosti, napuh, hinavščina, nevoščljivost, lenoba, in druge, so silno nevarna, ker so skrite. Te se zelo prizadevaj spoznati, in premagovati, da dušo in telo pod pokorščino vseh zapoved deneš.
Vse delaj iz ljubezni do Boga. Ljubezen vse posvečuje, pokrije velike število grehov, in dobre dela povišuje. Ni nič nevrednega, kar je iz ljubezni storjenega; brez ljubezni pa so tudi posebne dela nevredne ali grešne. Če iz ljubezni do Boga ne delaš, od koga boš prejel plačilo? Bog ne bo plačavic za dela, katera niso iz ljubezni do njega storjene. Premisli dobro svoje srce, da se ne goljufaš, in vedno prosi Boga ti obilno ljubezen dati, v katiri so vse zapovdi zapopadene: ljubezen je nar višji dar Najvišjega.
Bodi vselej lačen in žejin dobrega: nikoli ne reci, meni je zadosti. Če meniš zadosti pravično živeti, nisi pravičen, ampak prevzeten. Svetniki, dokler so na svetu bili, so v obilnosti dobrih del trepetali, in čedalje skrbnejša služili Bogu, da bi zavrženi ne bili: zakaj boš ti mislil, zadosti pravično živim? Če v dobrih delih si oblinejši, kakor ti je zapovedano, oblinejši plačilo boš prejel; če pa premalo dobrega delaš, kako boš po smrti popravil?
Bodi božji volji v vsem pokoren. Zunaj greha ni nič hudega, in nič škodljivega: le greh sovraži, in se ga varuj; vse drugo pretrpi potrpežljivo. Bolezen, uboštvo, preganjanje, in vse drugo hudo, ni hudo, temveč dobro, če si potrpežljiv. Če si potrežljivejši, lažje živiš, in obilnejši plačilo zaslužiš: če ne pretrpiš, vendar trpiš, obilnejši trpiš, hujiščih nadlog si zaslužiš, in dobrega plačila ti ne bo.
Če boš vse delal, kar ti Jezus po svojih namestnikih zapoveduje, in se varoval, kar ti prepoveduje, ne zanašaj se v svojo pravičnost; upaj v božjo milost, in bodi zmeraj ponižen. Vrednost gnade božje, in nebeškega kraljestva preseže vse tvoje zasluženje: tvoje zasluženje je iz gnade, katero ti Bog iz nezaslužene milosti daje. Ne pozabi nikdar besedi s. Avguština: Bog iz milosti, in pravice plačuje dobre dela; kadar jih plača, plača svoje dari. — Od potrebne ponižnosti bi ti več pravila, pa menim, jo boš obiskal, in od nje svete nauke prejel. Teh naukov ne pozabi, živi po njih, pojdi v miru, in Bog naj bo s teboj.«
Jaz sem se. s. Bogaslužnosti lepo zahvalil, katira me je učila: tudi sem obljubil vse dni svojega življenja po njenih svetih naukih živeti; potlej sem šel iz njene svete hiše. Zunaj je Svetoželja prosila Angela mi razlagati, kar sem v hiši s. Bogaslužnosti čudnega videl. Jaz sem se bil namenil lih to prositi, pa nepričakljiva Svetoželja me je prehitela, in tega sem bil vesel. Angelu je to bilo všeč, in je prijazno odgovoril: »Pojdimo v oni samotni vrt, da Feliks nezmoten posluša.« Gremo tja, in Angelu rečem: »Svetloba božja je v tebi, in me ljubiš, torej mi razlagaj kar sem v hiši s. Bogaslužnosti čudnega in skrivnega videl: silno rada te bo moja duša poslušala.« Angel mi je tako govoril.
»Si videl glavo s. Bogaslužnosti s tančico pokrito, vendar nje lepo obličje je bilo tebi odkrito; to je, skozi tančico si ga videl, ker si čistih oči. Lepota s. Bogaslužnosti je enim skrita, drugim prikrita, ali odkrita po hudobiji, ali dobroti njih srca. Resnično je to, hudobni ne vedo, koliko je prijetno in sladko Bogu služiti: oni so v greh zaljubljeni, za to so omamljeni in slepi, in božjo službo zaničujejo. Le dobri nje lepoto vidijo, nje vrednost spoznajo, se v Gospodu veselijo, in njemu veselo služijo. Ti, o Feliks! nisi še popolnoma po vsi volji božji, pa želiš biti, lih za to ti je s. Bogaslužnost dopadla: ako bi ti bil popolnejši, bi bil nje nebeško lepoto odkrito videl.
Sedeš s. Bogaslužnosti je na trdno skalo postavljen, in to nje trdnost, ali stanovitnost pomeni. Nar močnejši sovražniki je ne morejo premakniti: naj bo sovražnikov prave vere, ali božje službe veliko; naj bo pohujšanja dosti, naj se z zvijačo, ali s silo čez njo vzdigujejo, nič ne opravijo, ker Bog je njeni pomočnik; on bo zmeraj imel na zemlji pravovernike, in zveste služabnike.
Temni in svetli oblaki okoli s. Bogaslužnosti pomenijo skrivnosti razodetih resnic. Nekatera resnice so svetle, in se lohka razumejo; nekatera so silno visoke, in ves človekovi um presežejo. Vera ali božja služba ima veliko svetlobe, in veliko tame, da ponižne prepričajo, in prevsetne oslepe. Kakšne bi bile razodete resnice, in skrivnosti, aki bi človekovega uma ne prisegle? Kaj, Bog večna modrost, več ne more prav spoznati, ne ve prav razlagati, kaj je zrno peseka ali kapelca vode; velike skrivnosti najde v naturi, v rečeh katera ima zmeraj pred očmi, in hoče nebeške skrivnosti dognati? Gorje človeku, katiri Bogu in njegovemu razodevanju svoje duše ne podvrže!
S. Bogaslužnost ima v desnici podobo križanega Jezusa, ker on je pravo božjo službo učil, in s svojo smrtjo nam gnado zaslužil Bogu dopadljivo služiti. Prava božja služba je v veri, v upanju, v ljubezni zapopadena: ona je v srcu, in se more s ponižnim češenjem, in s popolnoma pokorščino razodevati. Podoba križanega Jezusa v desni roki s. Bogaslužnosti tudi pomeni, da pravi božji služabniki si prizadevajo sebi odmreti, in trpečemu Jezusu podobni postati. Kdor v veselju živi, ne more Jezusu dopasti. Kadar bo on prišel sodit dobre in slabe, bo s svetem križem prišel; bo osramotil, in obsodil vse sovražnike sovražnike svetega križa; to je, vse slabovrne, in vse malovrne kristjane.
S. Bogaslužnost ima pred seboj več odprtih bukev. Te bukve so s. pismo stare in nove zaveze, v katirih je razodeta boljša božja zapisana. Te bukve so pred njo odprte v nauk, da nobeden ne more Bogu služiti po svoji volji, ampak le po njegovi, in da pravi božji služabniki zmeraj imajo pred očmi razodeto besedo, jo premišljujejo, in po njej žive.
Goloba podobo si nad s. Bogaslužnostjo videl, katira pomeni s. Duha. To uči, da prava božja služba, katira je le v katoliški cerkvi, ni od ljudi smišljena, temveč od Boga razodeta. Kdor se da od svojih napačnih misel, ali od slepih modrijanov zapeljati; kdor odvzame ali pridene razodeti resnici, ne more Bogu dopasti. Učenzi so prejeli s. Duha, in so resnico učili; ta je zdaj v katoliški cerkvi, in kdor se ji ne podvrže, ali jo popači, bo zavržen.
Okoli s. Bogaslužnosti si videl častitljive može, in ti so očaki katoliške cerkve, katiri od nezapisane besede božje, in od misel katoliške cerkve v razlaganju zapisane besede božji pričujejo. Ti so rasvetljeni in modri svetovalci s. Bogaslužnosti. Kdor iz hudega srca, iz samopašne volje bere bukve spridenih modrijanov, ali bolj reči, sovražnikov svete cerkve, ali posluša hudobne učenike, ne more Bogu služiti.
Po zidovih prebivališča s. Bogaslužnosti si videl hude boje in vojske, in te pomenijo dolgo vojskovanje vere, in brumnosti zoper hude sovražnike. Neverniki so hoteli, in so si zelo prizadevali vso božjo službo na zemlji pokončati; krivoverci so jo hoteli zvijačno spačiti; zmeraj je bilo dosti sovražnikov prave božje službe: pa je niso premogli; ne le je niso premogli, pa premagani so bili, in bodo.«
Kadar je Angel govoriti nehal, sem zavpil: »O sveti Angel božji! Kaj ti bom za toliko svetih naukov povrnil?« On meni: »Drugega nočem, ko to, da Boga hvališ, in njemu služiš: Kar si od mene dobrega prejel, ni moje, ampak božje; le Boga hvali.« Potlej sem ga za svet povprašal, rekoč: »Preden sem pred s. Bogaslužnost šel, mi je njena sveta služabniza Gorečnost pri vratih veliko dobrega pravila od s. Modrosti, in zelo me nagovarjala se mesene modrosti varovati; ako bi mogoče bilo, silno želim s. Modrost obiskati, ker vem, da ona mi bo zelo pomagala, in me napeljevala na vse dobro; je morda v tem mestu?« Angel mi je odgovoril: »Meniš li, da v mestu kralja Resnice ni s. Modrosti! saj ti je Gorečost rekla, da je ona v tem mestu; si že pozabil?« »Res, sem bil pozabil,« mu odgovorim, »prosim te me do nje peljati.« Svetoželja se je oglasila: »Jaz pojdem naprej; le urno, o Feliks! za menoj.«
Feliks obišče s. Modrost.
Gremo pred hišo s. Modrosti, pa duri so bile zaprte. Angelu sem rekel: »Nad tem se čudim, in res je čudno, da so vse te imenitne gospe v svoji hiši zaklenjene.« Angel mi je ob enim odgovoril, me učil in svaril, rekoč: »Se čudim, da se ti nad tem čudiš. Vsi bogaboječe služabniki tega svetega mesta so radi doma zaklenjeni, ker imajo posebne opravke; slasti pa s. Modrost. Ona ima dosti skrbi, dolgo moli, in premišljuje; k temu pa je časa, in pokoja treba. Ona noče teh pred se, tudi ne v svojo hišo spustiti, katirih opravek je od nepotrebnih novic govoriti, ali igrati, ali ljudi opravljati; ti so nadležni metulji, in nepokojni postopači, s. Modrosti sovražni.« »Ljubi Angel,« sem mu odgovoril, »te prosim moji nevednosti spregledati, in ti obljubim ne več pozabiti, da žlobudrasti postopači so s. Modrosti sovražni.« »Tako je,« prstavi Angel, »ti le skrbe dragi čas zapravljati, vse zvedo kar se godi, od ljudi dosti govore, sebe pa pozabijo, in so sami sebi neznani; kako pri teh zamore modrost biti? Imajo modrost, pa tisto, katira v goljufnem mestu prebiva.«
»Zakaj se s. Modrost,« sem dejal, »teh boji? saj jih ni v tem, so le v onem mestu.« »Res, da tukaj so skrbni, in bogaboječe,« mi je odgovoril, »vendar zamore kdo s hinavščino preoblečen priti, ali tudi dober od dobrega odstopiti, in jo nadleževati. Naj bo, kakor hoče, s. Modrost je varna, in drugega ne posluša ko to, kar človeka posvečuje, ali boljša.«
Svetoželji je bilo najino govorjenje predolgo, se ji je mudilo, je pred duri skočila, in naglo pozvonila. Vratarica se je brž oglasila, in vprašala: »Kdo je? Koliko, in kaj hočete?« Angel ji je kratko vse povedal. Takrat je odprla, nas veselo sprejela, in zopet zaklenila. Prijazno nam je rekla: »Tukaj malo počakajte, grem povprašat, če vam s. Modrost dopusti pred se. Grem, in pridem brž.«
Kadar je bila vratarica odšla, sem Angelu rekel: »To se mi sdi prebrisana vratarica.« »Je, je,« pravi Angel. »Kako ji je ime?« sem ga vprašal. »Učenost ji je ime,« mi je odgovoril. »Ona nima le tega imena, je tudi resnično učena; ve, kar je Bog zapovedal, ali cerkev, ali deželska oblast.« »O ljubi Angel! prizanesi moji nadležnosti; Modrost in Učenost ali ni eno?« »O Feliks!« mi odgovori, »kako si neveden! Učenost je lahko tudi v spačenim in hudobnim človeku; ni malo učenih norcev, katiri veliko vedo, druge uče, pa svoje premoženje slabo gospodarijo, in ne znajo svoje duše zveličati. Učenost brez strahu božjega je norost in nespamet; pravo Modrost le bogaboječe imajo. Ta vratarica je učena, in bogaboječa; za to je v hiši s. Modrosti.«
»Še eno mi povej, te prosim: Zakaj ima s. Modrost to učeno vratarico? Saj bi lohka to službo kaka druga preprosta opravljala.« Angel mi je odgovoril: »S. Modrost je prebrisanih služabnikov potrebna, da oni vse delajo po njeni volji. Tudi vratarice Učenosti je potrebna, da ve vsakemu, učenemu, ali neučenemu modro odgovarjati. Ona ni le vratarica, ampak tudi svetovalka njena. S. Modrost jo povprašuje, in posluša, da ve po volji božji vse razsoditi. Kadar je Učenost pri s. Modrosti, je njeni oče Branje pri vratih; vse trije so enega srca, in eden drugemu pomagajo.« — Še več bi bil Angel govoril, in jaz poslušal, pa vratarica Učenost je pritekla, in odgovor prinesla: »Le pojdite pred s. Modrost.«
V družbi Angela in Svetoželje sem pred s. Modrost šel, pred njo se globoko ponižal, tudi nje sveto druščino pozdravil. S. Modrost je na visokim zlatem sedežu sedela, nad njo je sonce sijalo, svetila se je vsa, in ta prečudna svetloba mi je branila vso njeno lepoto videti. Nje svetla glava je bila polna oči, katirih ene so v nebo gledale, druge semtertja. Na nje desnici je bila gospa, katera oči so zavezane bile, in v desni roki je imela oster meč. Na levi s. Modrosti je bila druga gospa zelo milih, in priljudnih oči; že na njenim obrazu se je dobro srce videlo. Nižje sta bila dva druga: eden je bil moški, majhne postave, ves v mislih, pa tako modrega obraza, da sem sam pri sebi dejal: To je sin s. Modrosti. Temu nasproti je bila priletna, pa močna ženska s težko butaro obložena, vendar čudno potrpežljiva. Vse to je bilo moji nevednosti skrivno, in nezapopadljivo, pa sem mislil: Mi bo že dobrotljivi Angel potlej razlagal.
Svetoželja je za menoj stala, in me skrivaj pobezala s. Modrosti prositi me dobrotljivo učiti. Tega sem bil tudi jaz želen; torej sem tako govoril: »O sveta Modrost! Jaz nevredni človek želim zveličanske nauke od tebe prejeti, kako po volji božji živeti. Veliko naukov sem sicer od s. Bogaslužnosti slišal, pa še jih želim.« S. Modrost mi je dobrotljivo odgovorila: »Če si svetih naukov lačen, me veseli, in te bom rada učila.
Vsa modrost je od usmiljenega Boga, in blagor človeku, katerega on z njo napolni. Kdor jo zadobi, sna Bogu služiti, je sebi dober, in bližnjemu pravičen; kdor ima modrost, vse reči prav dela, je od Najvišjega ljubljen, je na poti življenja, in bo vekomaj srečen, če ostane stanoviten. Zmeraj hrepeni po modrosti, vedno prosi jo zadobiti, jo ohraniti, in živeti po njej.
Pravo modrost je Boga, in sebe spoznati. Če veš, kaj si Bogu dolžan, kaj sebi, kaj bližnjemu, in to delaš, si moder. To ni lahko, ker zapopade vse zapovedi, vse dolžnosti, vse okoliščine, ker silno široko sega. Torej popolnoma spoznanje, ali modrost ni na svetu, pa si zelo prizadevaj čedalje več in več modrosti dobiti
Sebe popolnoma podvrzi Bogu, in cerkev steber resnice ponižno poslušaj. Tudi modre, pa bogaboječe modre rad poslušaj. Če meniš, da nisi pokorščine, ali dobrega potreben, nisi moder, ampak prevzeten norec. Kdor le sebi verjame, ali le te posluša, katiri po njegovi volji priliznjeno govore, išče zadreg, ne modrosti.
Vedno premišljuj zapovedi, premisli okoliščine, imaj pred očmi pravično sodbo božjo, in živi sveto, in boš moder. Sveta modrost je hudobnim, in spridenim človekom neznana, in v njih slabo dušo ne gre. Kdor hudobijo ljubi, zaničuje svete nauke, dober svet modrih, se resnici trdovratno ustavlja, noče svojih padcev spoznati, tudi ne svojih zmot popraviti, in nepoboljšan ostane. Bogaboječe in ponižno živi, in boš s sveto modrostjo napolnjen. Sam si prepričan, da preprosti kmet ima pravičnejši vest od razudanega modrijana.
Previsokih nepotrebnih reči nikoli ne išči. To neumno nepotrebno preiskovanje je iz napuha; bo tvojo dušo zmotilo, in odvrnilo od krščanskih dožnost. Le kar si vedeti dolšan, je veliko, zakaj boš nepotrebnega iskal? Tvoj um je majhen, tvoje življenje kratko, in tvoja duša neumrjoča: torej odpravi nepotrebne skrbi, in skrbi bogaboječe živeti, da srečno živiš vekomaj. Skrbno se uči dolžnosti krščanstva, in svojega poštenega stanu, po njih živi, in ti bo zadosti.
Kar popraviti ne moreš, voljno pretrpi, vendar zmeraj želi poravnati, kar ni po volji božji. Pretrpi sebe, svojega bližnjega, nadloge, bolesni, sitnosti, in vse. Modrimu človeku je vse dobro, in vse obrača v prid. Greha je žalosten, dobrih del je vesel, v sreči je hvaležen, v nesreči potrpežljiv, in vse mu služi v zveličanje; to je prava modrost. Ti si slab, drugi so slabi; ti si potrpežljivosti drugih pomoči potreben, drugi so tvoje; brez nadlog ne moreš biti, si jih vreden, in potreben; skrbi tedaj vse to v svoje zveličanje obračati: tako boš moder, in boš pokojno živel.
Ne poganjaj se svojeglavno zoper govoriti za reči, če so tudi brez božjega razžaljenja. Le verjami, da to je iz grešnega napuha, in uržah škodljivega nepokoja. Tudi oblastniki morejo veliko spregledati, veliko več ti bodi krotke volje. Tvoja volja ne more ustaviti vetrov, ali toče, ali vojske; ne more odgnati uboštva, bolezni, ali druge nadloge; ne more spreobrniti ljudi, ali kaj drugega poravnati; kaj se boš upiral za reči, katera niso v tvoji moči, v tvoji oblasti, pretrpi, in to je modrost. Če pa to, kar tebe žali, in popraviti želiš, tudi Boga žali, in bližnjega pohujša; skrbi z vso močjo modro poravnati zavoljo Boga; če pa ne moreš, sovraži greh, in pretrpi ljudi.
V dobrim bodi stanoviten; to je modrost. Pa je tudi modrost svoje misli in svoje dela, zlasti svoje zmote popraviti. Bodi stanoviten, pa ne trdovraten; v zapovedih bodi nepremaknjen, drugače delaj po navadi modrih, po okoliščinah, in šegah svoje dežele. Vsak stan ima svoje dolžnosti, vsaka dežela svoje navade, vsak čas svojo priložnost: modrost naj te uči kako živeti, da ne boš čuden, ali nadležen brez potrebe in prida; vendar pa zavoljo neumnih navad sveta nikdar od zapoved božjih ne odstopi.
Ne govori od tega, kar ne razumeš; ne govori prenaglo; predrzno ne obsodi bližnjega, zlasti pa oblastnikov; ne rasodeni skrivne reči brez potrebe; tudi ne razodeni svojega srca vsakemu človeku; ne odgovori vsak besedi, in vsega ne povej brez potrebe; bodi učasi mutec, slep, gluh, dasiravno vidiš in slišiš, in lohko govoriš; ne prepiraj se s togotnim; jeze ne ubogaj, in premaguj lenobo; nosi Boga v srcu, in njega časti pri vsem išči. — Veliko ob kratkim ti je rečeno, pa brez modrosti boš vse nepriložno delal: prosi za njo, da jo zadobiš, jo ohraniš, in po njej delaš.
O Feliks! Veliko potrebnih naukov bi še bilo, pa Boga ljubi, in njegove zapovedi premišljuj, in boš moder: ljubezen do Boga, skrb za njegovo čast, brumno življenje, pravična vest, to je modrost. Boga hvali za prejete nauke, in ga goreče prosi ti pomagati po njih živeti.«
S. Modrost sem ponižno poslušal, se nad njeno zastopnostjo zavzel, se pred njo globoko ponižal, in šel. Zunaj hiše me je Svetoželja prijazno prosila, ne pozabiti naukov s. Modrosti, in po njih delati; Angel mi je lih to priporočal. Obema sem rekel: Vajemu ljubeznivemu opominjanju bom pokoren.
Potlej sem Angela prosil mi povedati: Zakaj je nad s. Modrostjo sonce sijalo, in kaj to pomeni. Angel mi je tako odgovoril: »Sonce, katero je nad s. Modrostjo sijalo, pomeni božje razsvetljenje, brez katerega ni prave modrosti. Eni so modri v natornih rečeh, drugi vedo svoje dela v prid obračati, drugi so drugače razumni: vsak dar je sicer od Boga, pa sveta Modrost je dar čez vse darove, ker ta vodi človeka po pravi poti v nebeško kraljestvo.«
»Zakaj pa je nje glava polna oči; teh ene v nebo gledajo, druge semtertja.« Angel meni: »Glava s. Modrosti je polna oči, in te čuječnost, in vednost pomenijo. Ene teh v nebo gledajo, ker ona le božje volje išče, da bi v vsem Bogu dopadla; druge semtertja gledajo, ker ona želi vse videti, in vedeti, pretečeno, zdajšno, in prihodno; ona premišljuje ljudi, stanove, moč, slabost, okoliščine, in vse, da modro dela kar Bogu dopade, in je ljudem v prid. Kdor ne premisli vsega, velikokrat govori, ali dela napačno, nepriložno, prenaglo, prepozno, prehitro, in iz tega se več hudega, ko dobrega ishaja.«
»Kaj je pa tista gospa, katira ima zavezane oči, in v desnici oster meč?« »Tista,« pravi Angel, »je s. Pravica. Ona je imenitna služabniza s. Modrosti. Kakšna bi bila Modrost brez pravice? Bi ne bila modrost, ampak neumnost, nevednost, naglost, krivica. S. Pravica ima zavezane oči, vendar natanko vidi. Zavezane oči pomenijo, da ona v potrebi ne prizanese, ne kralju, ne mogočnemu, ne revežu, ne nobenemu. za to drži oster meč, s katirim pravične brani, in hudobne štrafuje. Nikar pa ne meni, in hudobne štrafuje. Nikar pa ne meni, da bi Pravica neusmiljena bila; pomisli njeno ime, in boš prepričan; ni neusmiljena, ampak pravična, in za to se imenuje Pravica, ker je pravična.«
»Kdo je pa gospa na levi s. Modrosti, katira je vsa usmiljena videti?« Angel mi je odgovoril: »Nje mila podoba ti kaže, da je Milost. Njeno lepo ime ti je že znano, pa morebiti nimaš od nje pravega zapopadka. Ona ni milostljiva, da bi dobrim in hudim, spreobrnjenim, in trdovratnim grešnikom enaka bila; ona ni milostljiva, da bi priliznjena, ali premehka bila, ali ne svarila, ali v grešne slabosti drugih dovolila; to ni milost, ampak mehkota, laž, hinavščina, hudobija. S. Milost je od grešnikov velikokrat zaničevana, in razžaljena, vendar jih ona ne sovraži, jih potrpi, jih čaka, in jih ljubeznivo opominja se spokoriti, da bi zavrženi ne bili.
Od svete Modrosti, s. Pravice in s. Milosti moreš po zdravi veri misliti, ne pa ko neumneži, katiri vse na čez sodijo, ko da bi ne bili nikdar nobenih naukov slišali. One so med seboj združene, so enega duha, enega srca; ne pa ena zoper drugo. S. Modrost z mečam s. Pravice ozdravlja, ali mori ljudi, pa nje namen je velikokrat skrit. Ona včasih udari dobre boshje služabnike, da so s potrpežljivostjo v nadlogah pravičnejši, in obilnejši plačilo zaslužijo; to je videti štrafinga, pa je milost. Včasih udari grešnika s slepoto, in lažnivim merom; oni menijo milost prejeti, in so svojega smrtnega spanja veseli; pa to je njih nar huj štrafinga, ker je zastava večnega pogubljenja. Včasih se s. Modrost s. Milosti posluži, in zavoljo nje nekaj časa hudobnim pregleduje, da njih grehi božji modrosti služijo, ali prečudne božje sodbe speljujejo; potlej, če se ne poboljšajo, jih konča z mečam s. Pravice. Vidiš, o Feliks! kako čudne, skrivne, neizvedljive, in strašne so misli s. Modrosti, s. Pravice in s. Milosti! Moli skrivnosti božje, ne misli, in ne govori po svoji nevednosti, in zmeraj živi v zveličanskem strahu.«
»Dobrotljivi Angel! te zahvalim za vse te lepe nauke, katiri me uče v vedno ponižnosti Bogu služiti. Tudi te prosim mi povedati ime tistega, katiri je s. Modrosti podoben, in kakšno službo opravlja.« Tistemu modrimu možu je ime Kako. On je s. Modrosti v rodu, je silno moder, je nje skrivni svetovalic, in razumen izpolnjevalic njenih čudnih sklepov. Njemu je ime Kako, kakor sem ti rekel, in beseda kako, kako, kako je vedno na njegovim jeziku. Ne čudi se nad tem, temveč raje poslušaj kar ti bom povedal, da spoznaš, koliko si ti, in koliko so vsi tega modrega svetovalca potrebni. Kaj ti visoko misli pomagajo, če ne veš kako jih izpeljati? Ni jih malo, da z mislijo, in z besedo hočejo vse poravnati, na njih sklepi so prazne sanje, kar ne vedo kako jih izpeljati. Kaj pomagajo prebrisani sklepi, če se ne ve kako brez hrupa, brez pohujšanja po njih delati? Kaj ti gorečnost pomaga, če ne veš kako po vseh okoliščinah modro delati? za čast božjo skrbeti, bližnjemu braniti grešiti, škodo, krivico, pohujšanje odvračati, in hude reči poravnati, je vseh pravičnih ljudi skrb, pa malo je modrih, da bi vedeli kako, dasiravno so tega nar bolj potrebni. Nekateri iz nagle gorečnosti brez vsega premisleka sklepajo, in delajo, kar več jeze, pohujšanja, in grehov napravlja, ker modrega svetovalca Kako nočejo poslušati. Ti ga nikdar ne pozabi, zmeraj ga pomni, brez njegovega sveta nič ne stori, in boš s. Modrosti dopadel.« »O sveti Angel!« sem mu odgovoril, »pred Bogom, in pred teboj ponižno spoznam svojo slabost, svetemu Kako sem se skoraj smejal, zdaj pa njegovo veliko modrost spoznam; zanaprej bom v svojih mislih varneje, in bom tega modrega svetovalca prosil mi pomagati.
Ljubi Angel! ne naveličaj se moje nadležnosti, in prosim mi povedati od one priletne gospe s težko butaro obložene; kdo je, in kakšno službo opravlja v hiši s. Modrosti?« »Tista,« mi je Angel dejal, »je s. Potrpežljivost. Ona zmeraj nosi težko butaro, ker je na svetu veliko grehov, pohujšanja, in drugega hudega, vendar to nadležno težo zmeraj potrpežljivo nosi; ona je v hiši s. Modrosti zelo potrebna. Dasilih je s. Modrost od Boga razsvetljena, in dasilih ji prebrisani svetovalic Kako veliko pomaga, so vendar včasih nekateri opravki, in reči tako čudno spletene, in preprežene, da jim ni pomagati: takrat s. Potrpežljivost pristopi, in te sitnosti na svojih potrpežljivih ramah voljno nosi do časa posebne božje pomoči, in milostljivega božjega obiskanja. Od te svete Potrpežljivosti moreš pravi zapopadek imeti, da je krivo ne sodiš, in svoje mrzlote, ali lenobe z njo ne izgovarjaš. Ona ni potrpežljiva, da bi rasžaljenje božje nje ne peklo, in da bi ne bila žalostna vsega, kar Boga zaničuje, ali bližnjega pohujša; ona ne more biti neobčutna, ali neskrbna, ker je sveta; temveč potrpi do boljšega časa, ker ve, da tudi vsemogočni Bog potrpi. Ako ravno s. Potrpežljivost voljno nosi težko breme tolikaj slabost, grehov, pohujšanja, in krivic Adamovih otrok, se vendar s sveto Modrostjo vedno posvetuje, in nje modrega svetovalca vedno posvetuje, in nje modrega svetovalca Kako skrbno oprašuje vse po volji božji hitro poravnati: če pa še ni priložnega časa, če ni mogoče, potrpi, in voljno nosi svoje težko breme. O Feliks! uči se od nje sveto potrpežljivost imeti: iz ljubezni do Boga vse grehe sovraži, pa tudi iz ljubezni do njega in do bližnjega grehe skrbno odvračuj; če pa nič ne moreš opraviti, bodi žalosten, in potrpi, ker tudi Bog tebe.
Že več bi ti govoril od te svete gospe Potrpežljivosti, pa kmalu pojdeš drugo popolnejši potrpežljivost obiskat: ondi boš obilnejši nauke prejel.« »Ali ni ta,« sem Angela vprašal, »popolnoma Potrpežljivost?« »Ne,« mi je odgovoril, »je druga bolj od te; le pojdi z menoj.«
Feliks obišče s. Potrpežljivost.
Svetoželja je zelo vesela bila vsega dobrega, kar sem videl, in slišal, vendar še ni bila nasičena; me je za roko prijela, rekoč: »Le hiti za menoj v hišo s. Potrpežljivosti, od katera ti je Angel pravil.« Sem brž šel, in nekaj časa hodil po nepriljudni, in ostri poti: skoraj sem se bil utrudil, kar sem ugledal hišo s. Potrpežljivosti. Ta je bila s trnjevim plotom ograjena; med trnjevim plotom in hišo so lepe rožice rasle, kar se mi je čudno zdelo.
Preden sem v hišo s. Potrpežljivosti šel, sem prosil Angela mi povedati: »Zakaj je pot do nje nepriljudna, in ostra?« Tudi: »Zakaj je s trnjevim bodečim plotom ograjena; zakaj med bodečim plotom in hišo lepe rožice rasejo?« Dobrotljivi Angel mi je tako odgovoril: »Pot do hiše s. Potrpežljivosti je nepriljudna in ostra, da se trpljenja privadiš, in potlej lažje spolnjuješ bodeče nauke, katera boš od nje slišal. Nagle nadloge so silno težke človeku, katiri je v dobrotah navajen; če se pa trpljenja privadi, so nadloge lažja. Trnjevi plot, s katirim je hiša s. Potrpežljivosti ograjena, pomeni zdajne nadloge, brez katirih ni potrpežljivosti. Nadloge so človeku bodeče trnje, zlasti pa premehkim dušam; pa nadloge voljno pretrpeti je prava potrpežljivost. Bog ti zapove potrpežljivost v nadlogah, ne v dobrotah; če vse gre po tvoji volji, kako boš nepotrpežljiv? Pa v nadlogah, v preganjanju, v zapuščenju voljno potrpeti, to je prava potrpežljivost od Boga zapovedana. Med trnjevim bodečim plotom, in hišo s. Potrpežljivosti lepe rožice rasejo, v nauk, da ti potrpežljivost za volji Boga napolnjuje dušo z veseljam, ker ti je večno plačilo obljubljeno, in ti bo dano, če voljno potrpiš.
Svetoželja me je nadležno priganjala v hišo s. Potrpežljivosti iti. Kadar sem pred velike vrata prišel, sem vprašal gospo, katira je ondi stala, če pred s. Potrpežljivost smem? Ona mi je odgovorila: »Nad tvojim vprašanjem se čudim; s. Potrpežljivost vse ljudi pred se kliče, da se od nje nauče vse nadloge pretrpeti, kako jim bom branila pred njo iti?« Potlej je v me ravno pogledala, in mi rekla: »Le hiti, le hiti pred s. Potrpežljivost, da se od nje naučiš v trpljenju srčen biti, in od dobrega zavoljo preganjanja nikdar odstopiti; le pomisli, da trpljenje zdanjega časa je kratko, plačilo pa večno.« To govorjenje mi je dopadlo, in sem Angela tiho povprašal, kdo bi ta sveta bila! Angel mi je tudi tiho odgovoril: »To je s. Srčnost. Ona vsem priporoča le voljno trpeti, in vse pretrpeti, ker ve da to je zapoved božja, in da brez potrpežljivosti ni pokorščine, ni pokore, ni dobrega zasluženja.«
Sa Svetoželjo sem v vežo hiše s. Potrpežljivosti šel, in iz veže prišel v lepo cerkev, kjer je več bogaboječih molilo. Eni iz njih so bili bolehni, drugi od hudobnih preganjani, drugi so drugačne nadloge imeli; vendar so dobrovoljni bili, in Boga hvalili. Cerkev je bila majhna, vendar zadosti prostorna, ker malo ljudi v njo hodi pravo potrpežljivost od Boga prosit. V ti majhni cerkvi je bil le en oltar, in ta iz črnega kamna; v sredi oltarja je bila podobna živega Jezusa na križu pribitega; pod križem je bila Marija njegova mati, tudi s. Janes, in ene Jezusovih prijateljiz; velika razudana množica judov je pred križem stala; okoli po zidovih so bile podobe svetih marternikov v smrtnih bolečinah; vsi so v križanega Jezusa ravno gledali, in po njegovim zgledu potrpežljivi bili. V to cerkev se ni nič svetilo skozi okna, ker sonce je bilo temno, kakor ob času Jezusove smrti, pa notri je neizrečeno veliko sveč gorelo, in sem vsako reč natanko razločil. Sveta groza je moje srca prevzela, in žalosten sem premišljeval neizrečene Jezusove bolečine.
Dolgo sem molil, po molitvi sem vzdignil oči v ljubeznivega trpečega Jezusa, in ga vsega ogledoval; toliko se mi je smilil, da se je srce v meni od notranje bridkosti tajalo. Sem premišljeval njegovo sveto glavo z bodečim trnjam razbodeno: njegove svete roke in noge z debelimi žeblji k trdimu lesu neusmiljeno pribite; njegove široke in globoke rane vsega života; zlasti njegovo leto stran z ostro sulico do srca odprto: sem videl njegovo sveto kri po telesu, in po križu teči: to sem ogledoval, in premišljeval; mile solze so se mi udrle.
Vidne bolečine trpečega Jezusa so moje srce z nezapopadljivo žalostjo napolnile, pa še bolj žalosten sem bil, kadar sem s pomočjo žive vere premišljeval njegovo neizrečeno ljubezen, iz katera je zavoljo nahvaležnih grešnikov tolikaj trpel: od velike srčne žalosti sem skoraj na kup lezel, in sem mu dejal: »O Jezus! o ljubeznivi Jezus! kako trdo posteljo so moji grehi tebi napravili! vse, kar ti trpiš je delo mojih rok. Bodeči žeblji skozi roke in noge drže težo tvojega umirajočega telesa; svoje svete glave z bodečim trnjam ranjene ne moreš v zadnji uri kam nasloniti; vsi udi tvojega svetega telesa so razstepeni, in boleči; tvoje oči gledajo pred križem tvojo prežalostno mater Marijo, druge prijatelje; pa tudi neusmiljene sovražnike. Prijatelji, in sovražniki tvoje ljubeznivo srce z veliko žalostjo napolnjujejo; slišiš v svojih smrtnih bridkosih strašno preklinjevanje svojih hudih sovražnikov, vendar prosiš: 'Oče! odpusti jim; oni ne vedo, kaj delajo.' Ti bi se bil lahko iz trpljenja rešil, pa iz ljubezni do vsega človeštva nisi hotel; bi bil lohka vse svoje neusmiljene sovražnike pogubil, vredni bi bili, vendar za nje prosiš, in jih izgovarjaš. O Jezus! nesapopadljive so tvoje bolečine in smrtne bridkosti, pa še višji tvoja potrpežljivost in ljubezen.«
Kadar sem bil ljubeznivega trpečega Jezusa vsega premislil, in obžaloval, sem svoje oči v prežalostno devico in mater Marijo obrnil. Ona je pred krvavim križem svojega preljubega Sina srčno stala; včasih je v njega, včasih v nebo svoje žalostne oči vzdigovala, včasih v tla gledala, in to žalostno skrivnost premišljevala. Dasilih je ljubezniva mati Marija smrtne bridkosti trpela, je bila vendar vsa pokorna in potrpežljiva volji nebeškega Očeta se je popolnoma podvrgla. Zdihnil sem: »O prečista devica, in prežalostna mati Marija! ni bilo, in ne bo tako žalostne duše, kakor je tvoja, zlasti zdaj pod križem tvojega umirajočega Sina, vendar si vsa potrpežljiva in pokorna: tudi meni sprosi veliko potrpežljivost, da po zgledu tvojega potrpežljivega Jezusa, in po tvojim v tvoji družbi vse težave, krivice, in drugo hudo voljno pretrpim:«
Sem tudi ogledoval, in premišljeval podobe svetih marternikov, katiri so po zgledu Jezusa in Marije zavoljo pravice preganjanje voljno trpeli. Sem videl s. Štefana prvega marternika pod strašno kamenjeno točo z očmi v nebo veselo umreti: sem videl svete apostolne tepsti, kamenjati, križati, z mečam, in drugače moriti, in potrpežljvo umreti; sem videl nekatere svete Jezusove služabnike za noge viseti, druge na žerjavici peči, druge žive prežagati, ali drugače neusmiljeno moriti. Vsi so v križanega Jezusa ravno gledali, veselo trpeli in umrli. »Oh!« sem dejal, »kaj in koliko vi trpite iz ljubezni do Jezusa! Strašne, in dolge so vaše bolečine, pa vaša srčna potrpežljivost, s katero bi nebeško kraljestvo zaslužil.«
Nikdar nisem bil gledanja in solsa nasičen, in sem dejal: »O kako majhno je moje trpljenje mimo trpljenja Jezusa, njegove matere Marije, in njegovih svetnikov! Zdaj spoznam svojo grešno nepotrpežljivost, in jo obžalujem: posihmal bom srčen v križih, v preganjanju, v smrtnih bridkostih, da pridem v nebeško kraljestvo. O Jezus! dobrotljivo mi daj stanovitno srčno potrpežljivost, da bom tvojega trpljenja, tvoje smrti, in tvojega kraljestva deležen. Ti si hotel, dasilih nar svetejši, zame neizrečeno trpeti, tudi jaz nevredni grešnik hočem iz ljubezni do tebe vse nadloge voljno trpeti.«
Kadar sem bil odmolil, in se s križem zaznamjal, sem iz cerkve šel, pa ves drugačen od prej. Pred vratami je še stala s. Srčnost, in zelo skrbno učila prežalostnega človeka, kateremu je bilo ime Trpin, kakor mi je Angel potlej pravil. Tako mu je govorila: »Ti praviš, veliko trpim, me ljudje sovražijo, preganjajo, in dosti takega praviš; pa premisli, koliko, in za katera je Jezus radovoljno trpel. On je bil, in bo nar svetejši Gospod, pa je bil po rokah grešnikov za grešnike umorjen; hudim sovražnikom je iz srca odpustil; zanje prosil, in jih izgovarjal; ti pa si grešnik večnega pogubljenja vreden, in se braniš trpeti? Če tudi tem, katiri te sovražijo, in preganjajo nisi nič hudega storil, si pa Boga velikokrat rasžalil. Hudobni so šiba v božji roki, pa oni bodo pravično povračilo za svojo hudobijo prejeli. Če Boga, in bližnjega ljubiš, jim boš rad odpustil, za nje molil, in jim dobro delal, da tudi ti usmiljenje zadobiš. Če so tvoji sovražniki hudobnejša, so večega usmiljenja potrebni; še več; oni so molitve, in obžalovanja potrebni, ne pa jese, kletve, in hudega voščenja. Tudi premisli, da z maščevanjem sebi in njim škoduješ; oni bodo hudobnejša, te bodo huje nadleževali; boš več trpel, in dobrega zasluženja ti ne bo. V drugih nadlogah boš tudi lažja živel, če jih voljno pretrpiš; potrpežljivost te Bogu prijetnega, in v srcu mirnega dela. Če Jezusa Kristusa križanega vedno imaš pred očmi, katerega bolečine si zdaj premišljeval, boš lahko potrpežljiv. Njegove bolečine, ljubezen, potrpežljivost, usmiljenje premišluj; boš vse krivice in težave voljno pretrpel, in blagor ti bo.
Trpin ves premenjen in prepričan, je sveti Srčnosti odgovoril: Rad sem poslušal tvoje nauke; sem jih bil potreben, za nje ti sem, in bom zelo hvaležen, vsega drugačnega se čutim, in srčno voljo imam vse nadloge, in krivice iz ljubezni do Jezusa voljno pretrpeti, da bom njegovega trpljenja, in kraljestva deležen.«
»Tudi jaz,« pravi Feliks! »sem bil naukov svete Srčnosti potreben, sem jih rad poslušal, in jih v svoje srce vtisnil. Prej sicer sem bil pred križanim Jezusom ves omehčen, vendar svetih naukov ni nikoli preveč.« Potlej sem Angelu rekel: »Ti, in Svetoželja sta mi ukazala v cerkev s. Potrpežljivosti, pa je nisem videl; je morebiti Srčnost, katira je Trpina lepo učila, s. Potrpežljivost? Angel mi je nekoliko ostro odgovoril, rekoč: »O Feliks! si vendar zmeraj majhnega uma. Saj si v cerkvi videl podobo živega Jezusa na križu pribitega, in smrtne bridkosti ljubeznivo trpečega, on je Potrpežljivost. Jezus, iz ljubezni do vsega človeštva križan, je učenik in zgled popolnoma potrpežljivosti, kakršne ni bilo, in je ne bo. Bogaboječa Srčnost, katira je Trpina lepo učila sovražnikom odpuščati, in vse nadloge voljno pretrpeti, je le njegova zvesta služabnica: ona le uči po zgledu križanega Jezusa vse krivice in nadloge voljno trpeti.«
»Ljubi Angel« sem mu rekel, »zaslužim ostro svarjenje, pa potrpi mene nevednega človeka. Ti obljubim nikdar pozabiti, in vselej pomniti, koliko in zakaj je ljubeznivi Jezus trpel in umrl: vse dni svojega življenja se bom po njegovim zgledu ravnal. — Zdaj te prosim mi povedati, kam naj se obrnem?« Svetoželja se je brž oglasila, rekoč: »Meni se dobro in potrebno sdi s. Pokoro obiskati.« Angel pravi: »O Feliks! Svetoželje le po božje misli, le pojdi za njo.«
Feliks obišče s. Pokoro.
Svetoželja je pred menoj hitela, me pričakovala, in vodila po neznani poti do hiše s. Pokore. Pot je res bila neznana, ostra, in mojemu slabimu telesu nepriljudna; vendar, ker sem bil že prej na visoko goro šel, in se trpljenja nekoliko privadil, sem rad hodil za Svetoželjo. Po poti gredoč sem pred in za seboj gledal, pa zelo zelo malo popotnikov je bilo. Nad tem sem se čudil, in Angela vprašal: »Zakaj tako malo ljudi hodi s. Pokoro obiskat? Tukaj jih manj vidim, ko na poti svete gore; kako je to?« Angel meni: »S. Pokora je mehkim dušam preostra, in je ne ljubijo, ker ne vedo, kako velik dar božji je ona. Nekateri so bili že na goro prišli, in nekoliko bogaboječe živeli, pa so odstopili, in v goljufno mesto nazaj šli. Eni so jo že obiskali, in nekaj šli. Eni so jo že obiskali, in nekaj časa živeli po njenih naukih, pa so svojo slabo naturo, in hudiča poslušali, so pešali, opešali, in od dobrega odstopili; morebiti je nikoli več ne bodo našli, in pojdejo v večno pokorjenje, ker niso hoteli malo časa v pokori živeti, Hvali Boga, katiri ti pomaga; vedno ga prosi za stanovitnost, in z njegovo pomočjo si prizadevaj stanoviten ostati. Nikoli ne pozabi besedi, katera sem govoril ženski Nestanovitnosti, katira je pod suhem drevesom ob poti na goro sedela, in se že na široko pot vrniti hotela.«
»O božji Angel! ti me zmeraj lepo učiš; vendar pa mi še to povej: Zakaj me nisi prej opomnil s. Pokore obiskati?« »Tvoje misli,« mi je odgovoril, »so še zadržane, in poti pravičnosti malo veš. Ti si bil pred preslab, in bi ne bil mogel nositi ostrih navkov s. Pokore. Ti si ji že služiti začel, kadar si od goljufnega mesta na to sveto goro šel, pa ti je potrebno bilo bogaboječe služabnike kralja Resnice obiskati, katera si obiskal, da si se od njih naukov in zgledov pripravljen, sveti Pokori resnično podvrgel. Kdor hoče popolnomast prenaglo zadobiti, in se prehitro spreobrnjenega šteti, se zapeljuje, ali od dobrega odstopi, in škoda njegove duše je huje od prve. Hudičevih nastav je silno dosti; ti bodi ponižen in pokoren, da jim odideš, Boljši bi bilo ne dobrega spoznati, ko po spoznanju od dobrega nehvaležno odstopiti.«
Angel je ravno govoriti nehal, in sem hišo s. Pokore ugledal. Nič lepega ni bilo okoli nje, tudi hiša je bila slaba, nepriljudna, in žalostna; vendar sem bil vesel, ker sem mislil: Pokora ne more telesnim očem dopasti: Kaj za to? da se le duša ozdravi in zveliča. Dasilih je moja duša zelo hrepenela pred s. Pokoro iti, sem se vendar njenega vratarja prestrašil. Svetoželja mi je sicer rekla: »Ne boj se ga«; vendar sem se ga zelo bal, ker je bil bistrih oči, in neprijaznega obraza. Angela sem povprašal: »Kako je temu vratarju ime?« On mi je odgovoril: »Sovraštvo.« »Oh!« sem dejal, »kako je mogoče, da je ta hudobnik vratar s. Pokore? Zakaj ga kralj Resnice v svojim kraljestvu trpi?« »Ti si zmeraj prenagel,« mi je Angel odgovoril, »in vse reči na debelo gledaš; poboljšaj se. Ta vratar ni hudobnik, ampak svet mož: on je Sovraštvo, pa sovraži le kar Bog sovraži. On ne sovraži ljudi, ampak le greh, in kar v greh napeljuje; le to sovraži, in pokončati želi. Kakor sebe, tako si druge želi po volji božji imeti, da milost zadobi. S. Pokora, dasilih gospa in gospodinja te hiše, bi ne mogla obstati in živeti brez njegove pomoči. On je, tako rekoč, duh s. Pokore, brez njega bi ne bilo žalosti, ne srčne volje, ne pokorjenja, in nič dobrega.
Da svetega vratarja Sovraštvo bolj spoznaš, vedi, da on smrtno sovraži Svojoljubezen veliko sovražnico božjo, in vsega dobrega. Saj poznaš Svojoljubezen, katira te je priliznjeno, in prekanjeno v mesto Goljufije napravila; kakor je tebe, tako druge zvijačno zapeljuje. Ta dva se zmeraj sovražita, in se ne bosta nikdar sprijaznila, ker sta od nature sovražna. Svojoljubezen zapeljuje božje otroke, jih nagovarja le svojim občutkom streči, in po poželenji živeti: Sovraštvo pa uči se pokoriti, hude želje premagovati, grehe obžalovati, ne več Boga razžaliti, in v vednim pokorjenju živeti. Kako bosta prijatelja?« »O sveti Angel,« sem zavpil, »ponižno te prosim, nikdar me ne zapusti, ker brez tvojih naukov in pomoči bi v nevarna zmote zabredel, morebiti bi ponevedoma prišel v mesto Goljufije, in bi svojo dušo pogubil. Svetoželja me sicer zmeraj v dobro nagovarja, pa malo še poznam pot pravice, in lohka bi si zvolil hudo pod podobo dobrega.«
Svetoželja je pred vratarja, Sovraštvo neprestrašeno stopila, in ga prosila me pred s. Pokoro spustiti. On ji je prijazno odgovoril: »Naj le gre pred njo, in naj jo posluša. Oh, hvala bodi usmiljenemu Bogu, da še kdo nje išče! to me zelo veseli.« — Jaz sem ga v obraz pogledal, in sem videl, da od notranjega velikega veselja milo joka, in sem dejal: »Glejte, kako usmiljen je ta bister mož!« Grem v dvorišče s. Pokore; na sredi dvorišča je bil velik križ, in na njem podoba Jezusova. Pred križem nekaj časa molim, in Jezusa ponižno prosim za duha pokore. Vstanem, in gledam okoli sebe človeka videti, in ga po s. Pokori povprašati: neka ponižna služabnica je mimo šla, in sem je ogovorl, rekoč: »Kje je s. Pokora?« Ona mi je odgovorila: »S. Pokora bo zdaj zdaj svoje služabnike in služabnice prišla učit, kakor ji je vsak dan navadno; torej ne moreš zdaj z njo govoriti: počakaj, ali drugi dan pridi.« Jo še vprašam: »Kje bo s. Pokora učila?« »Tukaj,« mi pravi, »na tem dvorišču pri podobi križanega Jezusa. Kadar je služabniza odšla, mi je Svetoželja rekla: »Ljubi moj! tukaj počakajmo; boljši priložnosti ne more biti poslušati, kar potrebuješ: Če boš potlej hotel z njo govoriti, te bo rada poslušala in učila.« Angel mi je tudi rekel: »Le tukaj počakaj.« Sem obema odgovoril: »iz srca rad.«
Malo postojim, in želje obudijem s. Pokoro poslušati, kar ura bije, čuvaj posvoni, in s. Pokora v črnim oblačilu pred vsemi gre; moški in ženske za njo, pa posebej, vsi ponižno oblečeni, in z očmi v tla; vsi so se pred s. Križem ustavili, in kleče molili. S. Pokora je pred križem pokleknila, in molila; potlej je zapela pesem od s. Duha, in drugo od trpljenja Jezusovega. Vsi so peli in jokali; njih milo petje, resnične solze, in ponižno zadržanje me je z žalostjo, in gorečnostjo napolnilo.
S. Pokora je potlej vstala, in pred križanim Jezusa svoje ljube otroke tako učila. »Moji preljubi, in prisrčni otroci! hvalite, in zahvalite Boga, katiri vas je zavoljo zasluženja Jezusove smrti iz široke poti večnega pogubljenja ljubeznivo pripeljal na to sveto goro, v to sveto mesto kralja Resnice. Hvalite njegovo neskončno milost, te velike dobrote nikoli ne pozabite, in njemu v dar se radovoljno dajte. Naj bo vaše spreobrnjenje resnično, vaše poboljšanje popolnoma, vaša žalost velika, vaša stanovitnost nepremaknjena, in vaše pokorjenje po hudobiji grehov. Če to delate, Angeli se bodo veselili, Bog bo nad vami veliko dopadajenja imel, in vekomaj boste srečni. Ne bojte se pokore, temveč želite jo, ker prava pokora je posebni dar božji, je zdravilo vaših duš, je rešenje od hudičeve sužnosti, in ključ nebeškega kraljestva.
Da svoje grehe, in njih hudobijo čedalje bolj spoznate, jih sovražite, obžalujete, in opustite, prosite iz srca za gnado s. Duha, premišljevajte neizrečeno svetost božjo, ljubezen in bolečine Jezusove, smrt, sodbo, večnost, in karkoli vaše srce omehča. Svoje grehe spoznati, je potrebno, pa težko: težko je spoznati hudobijo grehov, zlasti tistih, do katirih ste prej močnejši dopadajenje imeli. Vedeti, ali spoznati svoje grehe, ni eno; tudi trdovratni grešniki nekoliko svojih grehov vedo, pa le spokorni grešniki s pomočjo gnade s. Duha spoznajo hudobijo, in težo svojih grehov; kdor iz srca sovraži, in opusti grehe, ta jih spozna. Skrbite čedalje več gnade od usmiljenega Boga dobivati, ker ona sama razsvetli slepoto vašega srca, in le z nje pomočjo zamorete zravnati vse zvijače svojih grešnih misel. Le vnanjo svojih grehov vedeti, je malo, skrbite njih notrajno hudobo spoznati, in svoje srce očistiti, da boste čisti, ne le svojim očem, ampak tudi božjim.
Zelo skrbno premišljevajte, kaj vam je v greh priložnost dalo, da se tega zelo varujete; tudi dobro premislite, kaj hudega je iz vaših grehov prišlo, da popravite. Brez pravega spoznanja, ni dobrega poboljšanja; kako se boste poboljšali, če ne veste kaj poboljšati? Ne morete vedeti kaj poboljšati, če se ne spoznate. Brez pravega spoznanja, ni resnične grevinge; kako zamorete sovražiti in obžalovati hudobijo svojih grehov, če vam je njih hudobija skrita? Brez pravega spoznanja, se ne morete pred Jezusovim namestnikom prav spovedati; boste zvijačno in nepopolnoma pred njim govorili, in boste zoper svojo dušo legali, da sami ne boste vedeli. Brez žalostnega spoznanja, ostanete nevedni, mrzli, nepoboljšani, hinavci, krivični, in pogubljenja vredni.
Vedno in goreče prosite za gnado s. Duha, da od nje razsvetljeni, svoje grehe spoznate; in od nje omečeni, jih sovražite, in opustite. Brez spoznanja ostudne hudobe greha, ga ne morete po volji božji sovražiti in opustiti, kakor je bilo rečeno. Bodite polni silne notranje bolečine, ker z grehi ste nar svetejšega Boga razžalili, in zaničevali. Strah večnega pogubljenja je sicer dober, pa sam ne opraviči; ljubezen, in pa ljubezen do ljubeznivega Boga spreobrne srce, da pravo žalost, in zadobi odpuščanje grehov. Le ljubezen do Boga prežene ljubezen do greha; le ljubezen da vredni sad pokore, in zveliča. Usmiljeni Jezus je iz ljubezni do vseh svojo presveto kri prelil; to ni vas od velike hudobe greha prepriča, in naj vas sladko primora svoje grehe milo obžalovati. Pečenje zavol grehov naj bo zmeraj v vaših srcih, to vam bo dalo veliko upanje, in nebeško kraljestvo. Nar višji veselje zgrevane duše je milo žalovati.
Iz pravega spoznanja svojih grehov se iz-haja velika žalost, in resnično poboljšanje. Če hudobno greha prav spoznate, ste primorani ga sovražiti; če ga iz spoznanja njegove ostudnosti resnično sovražite, imate tudi močno voljo ga opustiti. Vidite, koliko je potrebno za gnado pravega spoznanja Boga prositi? Kar vam je pomagalo svoje grehe spoznati, sovražiti, in opustiti, delajte v prihodno, da ostanete stanovitni, in nikoli ne opešate, da večno plačilo prejmete.
Ljubi moji! koreninjeni bodite v ljubezni do ljubeznivega Boga, in boste ko skala v sredi srditih valov, stanovitni: naj vas hudič, svet, meso, ali kar si bodi skuša; naj se vsa peklenska moč, ali vsa zapeljivost sveta zoper vas vzdiguje, ne boste premagani, Le bodite trdni v veri, v upanju, v ljubezni, v ponižnosti, v vojskovanju, in Bog vas ne bo nikdar zapustil. V skušnjavah imajte pred svojimi vrnimi očmi svetost, pravico in milost božjo: tudi ljubezen, in krvave rane križanega Jezusa, in neskončno večnost; upajte v božjo pomoč, pa ponižni ostanite, in vam bo vekomaj dobro. Če boste z živo vero in gorečno ljubeznijo do Boga zapeljive skušnjave premagovati, vam bo ta vaša zvestoba obilnejši gnado sprosila, in boste, ne le lohka, ampak tudi veselo služiti Bogu. Če to delate, vam bo pot v nebesa gladka, dasilih v začetku ostra. Blagor vam, ako ste božjim naukom pokorni, ker boste v nebesih večno plačilo svoje kratke pokore uživali.«
S. Pokora je še to prstavila: »Jutri vam bom govorila, in spričevala, koliko Bog sovraži greh, da boste v današnih naukih bolj utrjeni. Prejete potrebne nauke skrbno in vedno premišljevajte, in goreče prosite za gnado jih spolnjevati. Kaj se vam sdi, je vaša resnična volja zvesto delati, kar sem vam pravila?« Vsi so pokleknili, v Jezusa zdihovali, in ponižno, pa srčno odgovorili: »Z gnado božjo upamo, in stanovitno obljubimo.« Nekaj časa so kleče molili, prosili za moč jih spolnjevati, in nazaj šli vsak v svoje mesto.
Nauki s. Pokore so bili moji duši zelo všeč, ker sem vedel, da s. Duh iz nje govori, in da sem jih potreben. Dasilih sem bil nasičen, vendar sem želel z njo govoriti, in sem v nje prebivališče za njo šel. Svetoželja jo je prosila me poslušati, in učiti, pa ona ji je odgovorila: »Zdaj imam dosti posebnih opravkov; naj ohrani in dela, kar je zdaj poslušal, in ob drugi priložnosti bo uslišan. »Nadležna Svetoželja jo je prosila, saj mi pripustiti njene imenitnejši služabnike obiskati. Ona je odgovorila; »To mu je dopuščeno.«
V družbi Angela, in Svetoželje sem hodil po hiši s. Pokore; vse je bilo tiho in mirno: vsak je potrpežljivo delal, ali bral, ali premišljeval, ali molil; vsi so bili žalostni, pa tudi veseli, kar se je meni zelo čudno zdelo. Po hiši okoli hodijo, sem kuharja pri ognju videl, in ga povprašal: »Kaj dobrega bo danes ti dobri družini?« On me je bistro pogledal, in mi ostro odgovoril: »V hiši s. Pokore se ne spodobi tega govoriti; vendar ti povem: Danes bo za kosilo malo sočivja, malo kruha, in vode. Zdravim bo kaj boljšega, bolnim pa slabo in majhno.« Kadar sem to zaslišal, sem se začudil, pa nisem se predrznil odgovoriti, in sem šel.
Potlej sem Angela vprašal, kdo je neprijazni kuhar s. Pokore? On mi je odgovoril: »Post. Ne čudi se, da je Post kuhar s. Pokore, ker v požrešnosti ni duha pokore. Ta sveti kuhar malo dobrega telesu vošči, da bi duši pokorno bilo.« »To je prav,« sem dejal, »pa saj gospodinji s. Pokori kaj boljšega daje?« »Ne,« mi je odgovoril, »ampak slabši, da se drugi od nje nauče v pokorjenju živeti. Nihče ne more pokorjenja s pridom oznanjevati, če sam v pokorjenju ne živi, za to je s. Janez, oznanjevalic pokore, v pokori, dasilih nedolžen, živel.«
»Zakaj,« sem Angela vprašal, »je kuhar Post rekel: 'Zdravim bo kaj boljšega, pa bolnim slabo, in malo.' To govorjenje je narobe, ga ne umem,« Angel me je učil, rekoč: »Sdravi so ti, katiri so prej nedolžno živeli, in tudi zdaj imajo zdravo dušo v pokornim telesu, in so se le iz ponižnosti sveti Pokori podvrgli. Tem kaj boljšega daje, vendar ne oblino, ker je obilnost škodljiva. Bolni so ti, katiri so smrtno grešili, in so tudi nadleževani od skušnjav; tem daje malo in slabo, da se zavoljo poprejšnjih grehov pokore, in so pred prihodnimi obvarovani. Tudi med timi je razloček po štivilu, in velikosti grehov; zdajšnih skušnjav in telesne moči. Če se pa nekateri iz neprimerne ostrosti hočejo čez svojo moč postiti, jim brani, in jih uči svoje telo pokoriti modro, ne pa neusmiljeno. Če je nekateri iz njih od telesne bolezni oslabil, ima vso ljubeznivo strežbo, dušno, in telesno.«
»Tvoji nauki,« sem Angelu odgovoril, »me uče kako živeti, in tudi mi je pričujejo, da Post, kuhar s. Pokore je prebrisan človek.« »Ne le prebrisan, ampak tudi moder je,« mi je Angel dejal. »Pravično je to, da kdor je zavoljo svojega telesa grešil, svoje telo pokori. Post je svet, in dopadljiv služabnik s. Pokore: ona ga ljubi, ker ji pomaga vse podložne pod potrebno pokorščino držati.«
Sem Angela vprašal: »Ima s. Pokore še kakega drugega modrega pomagovalca?« »Jih več ima,« mi je odgovoril: »med timi je sloveč eden, kateremu je Pokorjenje ime.« »Kako je to,« sem Angelu rekel, »ni Pokora, Post, Pokorjenje eno?« »To troje ni eno,« mi je odgovoril. »S. Pokora sicer ima skrb za vse, pa ona nar bolj skrbi slehernega človeka slabosti spoznati, in ozdraviti, kakor ti zadosti pričujejo njeni sveti nauki, katera si poslušal. Ona ukazuje svojemu služabniku Postu telo pokoriti, po slehernega človeka zasluženju in moči. Sam Post vsega ne opravi; za to ima v svoji službi tudi Pokorjenje: ta skrbi dušo in telo ozdraviti. Služabnik Pokorjenje je imenitnejši od služabnika Posta. Post le po črki dela, kar s. Pokora zapoveduje: Pokorjenje dela po njenim duhu. Nekateri so služabniku Postu pokorni, pa s. Pokorjenju se neradi podvržejo; za to je njih post malo vreden, ker v drugih rečeh svoje volje ne premagujejo. Nekateri se ne morejo zelo postiti zavoljo slabosti svojega telesa, pa se skrbe zvesto pokoriti s premagovanjem nepotrebnega in škodljivega; ti so bolj od onih sveti Pokori ušeč, dasilih se ne morejo postiti.«
»O sveti Angel!« sem zavpil, »tvoji nauki so meni zelo prijetni in želim s. Pokorjenje obiskati.« Svetoželja je hitela po vsi hiši ga iskati, ga je našla nekatere novince učiti, ko jih je učil, kako v hiši s. Pokore živeti. Ponižno ga je prosila tudi mene učiti, in je bila uslišana. S. Pokorjenje je to sveto delo odložil, mene poklical, in vprašal: »Kaj dobrega od mene želiš?« Sem mu odgovoril: »Želim od tebe zvedeti, kako služabnike svete Pokore pokoriš!« On meni: »Zakaj to zvedeti želiš? Če si tega željen iz prazne radovednosti, mar kaj drugega boljšega delam.« Svetoželja mu je odgovorila: »On je tvojih naukov željen, da bi po njih živel, in sveti Pokori služil.« Kadar je s. Pokorjenje te besede zaslišal, me je prijazno pogledal, in mi rekel: »Ker zavoljo zveličanja svoje duše naukov želiš, te bom ob kratkim učil.
Jaz sem služabnik s. Pokore, in po oblasti od nje meni dani, zapovedujem se vsega varovati, kar v greh napeljuje: skrbim vsagega pokoriti tako, da svoji grešni ljubezni nasproti dela, in jo premaguje. V premagovanju svoje hude volje je vsa pokora, in vsa svetost zapopadena. Kar telo pokori, more biti modro, kakor je s. Pokora po meni služabniku Postu zapovedala, po moči telesa, in po velikosti grehov; kar dušo pokori more biti ostro, da se njene slabosti ozravijo; v tem na pregledam nobenemu. Človeka prevzetnega obsodim se poniževati; če je bil lakomnik, more po premoženju ubogim deliti; kdor je bil predrznih oči, je nekaj časa v temno ječo obsojen: radovednega nepotrebnih, ali slabih reči obsodim v samoto; lenega obkladom z vednim delam; delati sicer morejo vsi, ker s. Pokora silno sovraži lenobo, pa leni so težjega trpljenja vredni; nečistiniki, in pijanci se morejo obilnejši postiti, in tudi drugače pokoriti svoje telo; mlačni morejo premišljevati, kar jih onima: tako te, drugače druge pokorim, kakor jih previdim potrebne.
Jaz sem se zavzel nad veliko modrostjo s. Pokorjenja, in sem spoznal, da je velik služabnik s. Pokore, ker vse po volji božji dela. Tudi sem mislil, kakor on po volji božji grešnike pokori, tako morem jaz tebe, da milosti zadobim.« Potlej sem ga vprašal: »Prosim mi povedati, kdo ima skrb za očitno in notranjo božjo službo?« »S. Pokora,« mi je odgovoril, »skrbi za vse to.« Ona ima v ti hiši duhovne, katiri po božjim duhu njenim služabnikom v vseh dušnih potrebah strežejo. Ona tudi ima posebno prijateljico sveto Molitev, katira tukaj blizu stanuje, in nas vsak dan večkrat obišče. Lahko veš, da v hiši s. Pokore ne moremo brez božje službe, brez molitve, in premišljevanja obstati; vsi bi opešali, in na široko pot nazaj šli. S. Molitev je posebna božja, in naša prijateljca; ona nam gnado sprosi, katira je življenje našega duhovnega življenja: ona je moč duše, in brez nje nar močnejši človek opeša.« »O sveto Pokorjenje!« sem mu rekel, ti si zvest služabnik božji, in s. Pokore; blagor tem, katiri te poslušajo, in ti so pokorni! Kar ti učiš, in zapoveduješ, je zelo potrebno, ni druge poti, zlasti grešnikom, v nebesa. Te lepo zahvalim za vse svete nauke, vedno bom prosil Boga mi pomagati, in bom zmeraj skrbel bolj po njih živeti.
Nikoli bi se ne bil prenaveličal ga poslušati; komaj sem se od njega odtrgal, vendar sem mogel, ker se mu je mudilo novince učiti. Kadar sem bil šel iz hiše s. Pokore, mi je na misel prišlo, in sem Angela vprašal, rekoč: »Prosim te mi povedati, kako v hiši s. Pokore zamorejo vsehmalo žalostni, in veseli biti?« »To je lohka,« mi je odgovoril. »Tega vsak ne ve, in ne verjame, pa ve in skusi le ta, kateremu je od Boga dano. Posvetni sprideni otroci menijo v smrtnih težavah biti, ako v pokori žive, ker so od greha zapeljivosti omamljeni, pa resnični služabniki s. Pokore so polni sladkega vesela, ako lih so v solzah. Ti imajo v srcu sladko pečenje zavoljo grehov, s katirimi so Boga razžalili; spomin grehov jih peče, solze jih hlade. Če obilnejši jokajo, večji upanje imajo usmiljenega odpuščanja. Resnično spreobrnjeni grešniki so zelo žalostni; ta žalost jim odpuščanje grehov obeta: če bolj žalujejo, bolj upajo; če bolj upajo, bolj žalujejo, ker so razžalili Boga, katiri je voljan jim odpustiti, ako se spokore. Mile solze so jim slajši od vsega občutnega telesnega veselja, ker trdno upajo s čeznaturno žalostjo milost zadobiti, kakor je ljubeznivi Jezus govoril: Blagor žalostnim, oni bodo obveseljeni.«
Angela sem lepo zahvalil za te svete nauke, katirih ne bom nikdar pozabil. Potlej ga je Svetoželja vprašala: »Kam zdaj pojdemo?« Angel je odgovoril: »Tukaj blizu je prebivališče s. Molitve; ta velika božja prijateljica bo Feliksa obilno učila; tja pojdimo.« Jaz sem obema odgovoril: »Moja duša je vsega dobrega lačna; le hitimo v hišo s. Molitve. Vsi bogaboječe jo ljubijo, tudi jaz jo morem dobro spoznati.«
Feliks obišče s. Molitev.
Vsi trije smo šli iz dvorišča s. Pokore skozi skrivne vrata v lep samoten vrt; ta je bil poln lepih košatih dreves, pod katirimi je bila hladna in priljudna senca; med timi je bila samotna hiša s. Molitve. Nje hiša je bila med drevjam skoraj skrita, vse je bilo tiho, le ptice so lepo pele: ondi je zelo priložno bilo v tihoti Boga moliti, ali premišljevati. Vrt s. Molitve je bil zelo podoben onemu s. Samote, pri katiri sem v začetku bil, kadar sem iz goljufnega mesta na goro prišel. Angel mi je rekel: »Prav veš,« ta vrt je onemu podoben, »pa tudi s. Molitev je s. Samoti podobna, in ste veliki prijateljici. Te dve bogaboječe duši ste enake nature in srca, obedve ste radi v samoti, in velikokrat se pogovarjate. Ni mogoče drugače: kdor samoto ljubi, lahko moli; kdor samote ne ljubi, ne more prav moliti, ker je njegova duša polna zmot: kdor rad moli, je tudi rad odločen od nepotrebnega šuma sveta, in v tihoti Bogu služi. Ne pozabi nikoli, da s. Molitev in s. Samota ste prisrčni prijateljci.«
Gremo pred hišo s. Molitve, pa duri so bile trdno zaklenjene. Nepokojna Svetoželja je brž pozvonila, pa nobenega odgovora ni bilo. Dolgo čakamo pred vratami, pa ni bilo živega človeka čutiti. Svetoželja je zopet pozvonila, pa zastonj, ni bilo glasu. Zelo žalosten sem bil, in že mislil se vrniti, pa Angel mi je le branil, rekoč: »Počakaj, vem, s. Molitev je doma, pa se z bogom pogovarja, in za to ne sliši. Vratarica je tudi pri njej v božji hvali, in ji za drugo ni mar.« Svetoželja je skakala okoli hiše, in gledala koga videti; ker nobenega ni bilo, je v tretjo trdo perzvonila. Vratarica v Boga zamaknjena je komaj zaslišala, tiho odprla, in tiho povprašala: »Kaj hočete?« Jaz sem ji glasno odgovoril; ker sem menil, da je gluha: »Želim s tvojo gospo s. Molitevjo govoriti«: Ona me je brž posvarila; »Zakaj glasno govoriš? zakaj si moji gospe nadležen? Saj nisem gluha. Prej te nisem slišala, ker sem z bogom opraviti imela, zdaj pa le tiho odgovori. Moja gospa Molitev je doma, grem jo povprašat, če ji je priložno s teboj govoriti, in brž pridem nazaj ti povedati.«
Mene je bilo sram, ki sem bil zavoljo majhnega pogreška od vratarice ostro svarjen, in sam pri sebi sem dejal: Prazna glava naj ne gre v to hišo; tukaj so natanko presijani ljudje: Če je vratarica taka, kakšna bo pa njena gospa? Sem Angela vprašal: »Kako je ti vratarici ime?« On mi je odgovoril: »Molčečnost. Ona sicer govori, pa iz potrebe; to pa malo in tiho. Ne le ona, tudi vsa družina s. Molitve je taka. S. gospa Molitev teh noče pod svojo oblastjo, katiri preglasno govore, ali od vsega nepremišljeno žlobudrajo, ali se neumno smejejo, ali vpijejo ko pijani norci: kako pri takih moliti? Tukaj v ti sveti hiši je ves drug duh, kakor si že nad to sveto vratarico videl. Če je vratarica tako skrbna, koliko je pa njena gospa s. Molitev, ali s. Molitve oče Premišljevanje?«
Vratarica Molčečnost je prišla povedat: »Počakajte; kadar bo moja gospa svojo službo z bogom opravila, vas bo pred se poklicala. Ona bo še dolgo molila: v tem času vam je dopuščeno to hišo ogledovati, pa tiho bodite, tiho govorite, in nobenega ne motite.« Sem bogal, kakor mi je ukazala, sem po hiši tiho in boječe, hodil: ondi sem več ljudi videl, pa vsi so bili tihi, ko bi prazna hiša bila: so brali, ali premišljevali, ali molili. Vse kota tiste svete hiše sem preiskal, vse bogaboječe hlapce s. Molitve sem videl, pa nobeden me ni videl, in se ni ozrl, ker vsak je bil v Boga zamaknjen.
Vratarica mi je tiho prišla na uho povedat: »S. Molitev je lih zdaj po tebi vprašala.« Kadar sem to zaslišal, sem z vsem spoštovanjem v nje prebivališče šel: sem skrivaj okoli sebe gledal, pa nisem drugega videl, ko podobo križanega Jezusa, podobe puščavnikov v molitvi, in nekatere bukve. Ona me je prijazno ogovorila: »Kaj želiš od mene?« Sem ji tiho odgovoril; »Sem lačen svetih naukov, kako bi Boga dopadljivo molil, in sebi potrebne gnade sprosil.« Ona mi je odgovorila: »Če si svetih navkov željen, se prav moliti učiti, me veseli, in te bom rada učila.
Ti si se še otrok molitve katoliške cerkve naučil, pa morebiti nisi vedel, ali ne veš, kaj je prav moliti. Če besede izrekaš, pa ne veš kaj govoriš; če si prostovoljno zmoten; če tvoje srce ni pravičnosti željno; če ljubezen do greha tvoje srce gospoduje, ali te kaka druga zmota od Boga odvrne, kako zamoreš prav moliti? Če Boga iščeš, prav moliš; če njega ne iščeš, je tvoja molitev prazna. Jezik sicer govori svete besede, pa le duša moli; če tvoja duša ne ve, kaj jezik govori, če so tvoje misli drugačne ko tvoje besede, če iz srca ne želiš, kar z besedo prosiš, je tvoja molitev prazna, in tega imena nevredna.
Molitev je potrebna, pa dobra, ne slaba molitev je potrebna. Če nočeš moliti, ali ne moliš, kakor ti Bog zapove, ne moreš zveličan biti. Ti si božja stvar, moli tedaj in povišuj svojega usmiljenega Stvarnika. Ti si po božji podobi ustvarjen, pa spriden od greha, in vsega dobrega potreben; prosi, in moli za gnado, in si prizadevaj s svetem življenjam svojemu Stvarniku podoben postati. Ti si božje pomoči potreben, pa tudi tvoji bratje in sestre so potrebni; moli zase, in za druge. Bog ti zapove zase, in za druge moliti, pa slaba molitev ne pomaga, ne tebi ne drugim.
Molitev je močna, ako je prav opravljena. Dobra molitev oblake predre, do Najvišjega gre, in nazaj pride polna nebeških darov. Ona je zelo močna; tudi Vsemogočnemu prijetno silo dela, ker jo je on zapovedal, in iz usmiljenja obljubil jo usliševati: pa ne pozabi, da le dobra molitev ima veliko moč.
Da Boga dopadljivo moliš, pripravljaj se k molitvi. S. molitevjo stopiš pred vsemogočnega Boga, ti pa si revna in grešna stvar, ne predrzni se nepremišljeno, ali nepripravljeno ga moliti. Ne bodi enak človeku, katiri s slabo molitevjo Boga skuša, in zaničuje. Pogostim premišluj večne resnice, in svoje potrebe, da se srce vnema: pred molitevjo obudi živo vero božje pričnosti; ponižuj se pred Bogom: le tako moli upno, in boš dosegel, kar prosiš.
Pred molitevjo odpravi vse zmote, vse nepotrebne skrbi, ali ničemurnosti v srcu šume? Če me ne ubogaš, ne boš vedel, kaj moliš, ali ne boš iz srca želel zadobiti, kar prosiš, in ne boš uslišan. Morebiti porečeš: Sem žalosten vseh zmot, katera mi med molitevjo napadajo. Naj bo res, kakor praviš, vendar, morda si jih sam kriv. Kako? ker je tvoja duša nepripravljena, in mlačna. Lahko si zmoten, in razmišlen v svojih molitvah, če si pravičnosti premalo lačen, če premalo spoznaš potrebo gnade božje, če preveč skrbiš za posvetno, premalo za svoje zveličanje.
Če hočeš Boga dopadljivo moliti, bodi ponižen. Veš, da prevzetni berač, ali revni bahač je vsem ostuden; ostudnejši bi ti Bogu bil, ako bi se pred njim ne poniževal, ali ponižno ne molil. Glej, in premisli Jezusa na vrtu Getsemani v molitvi vsega ponižnega pred svojim nebeškem Očetom! Uči se od njega ponižno moliti, in boš vselej ponižno molil, ako Jezusa v ponižnosti posnemaš: lahko boš zmeraj ponižen, če svoje grehe, svoje slabosti, svojo nepremižnost spoznaš. Le vnanja ponižnost ni zadosti, hinavci tako delajo: bodi resnično ponižen, in le tako bo tvoja molitev ponižna. Moli z glasom ponižnega srca; le ponižno srce Bog uslišuje. Prosi Boga, ko človek v globočino pahnjen, katiri je pomoči potreben; ve, da je pomoči potreben; ker si sam pomagati ne zamore. Ti si poln slabost, skušnjav in grehov; tvoja duša je v veliki nevarnosti; že nad peklom visiš, in boš v njega padel, ako te Bog ne reši: kako ne boš ponižno molil?
Upno moli. Če bolj uživo svoje velike slabosti čutiš, bolj upno moli; ker ponižno spoznanje svoje nevrednosti in nevarnosti, in trdno upanje v božjo milost, te priganja moliti, in tvoja molitev bo uslišana. Če nisi brž uslišan, ne odstopi od molitve, stanovitno prosi, in stanovitna molitev po Jezusovim duhu opravljena ti bo obilno pomoči sprosila. Resnična in stanovitna molitev po božji volji opravljena, ne bo od Boga zaničevana, ker se izhaja iz žive vere, in iz resničnih želja do pravičnosti.
Ti si nevreden uslišan biti: torej prosi po Jezusu Kristusu; daruj nebeškemu Očetu Jezusovo trpljenje, in zasluženje: Če ponižno in upno prosiš v imenu, in po volji Jezusa Kristusa, boš uslišan, ker nebeški Oče ima nad njim veliko dopadajenje. Po Jezusu Kristusu moliš, če njegovi duh v tebi prebiva; če želiš zadobiti, kar mu dopade, ali odpraviti, kar ga žali. Ni zadosti le njega imenovati v svojih molitvah, ali jih skleniti v njegovomu s. Imenu, ampak moreš misliti, želiti, in prositi po njegovi sveti volji, in le tako boš uslišan.
Posebno ti priporočim večne resnice skrbno premišljevati tudi svoje dolžnosti, slabosti, skušnjave, in nevarnosti. To premišljevanje bo tvojo dušo s strahom napolnjevalo, ker boš svojo veliko nevarnost spoznal, goreče prosil, in boš uslišan. Le verjami, da ne boš prav molil, ako ne premišluješ. Brez premišljevanja ostane tvoja duša mlačna, neskrbna, lena, omamljena, in ne bo prav molila. Ker je to zelo potrebno, ti zapovem mojega duhovnega očeta Premišljevanje obiskati, katiri je mene, in vse božje služabnike moliti učil. — Zdaj pojdi v miru, in Boga zahvali za nauke, katera si slišal.«
Sem brž pokleknil, Boga zahvalil za vse prejete nauke; tudi s. Molitvi sem se zahvalil, njej se priporočil, in šel. Svetoželja, katira je zmeraj pri meni bila, in od s. Molitve slišala mi zapovedati Premišljevanje obiskati, mi je rekla: »Le pojdimo do njega. Gremo, pa ne moremo njegovega hrama najditi.« Svetoželja, od Angela poslana, je šla vratarico Molčečnost prositi ga pokazati. Vratarica je brž prišla; smo šli za njo po temnih ovinkih, in komaj ga našli. Dasilih smo ga našli, nismo mogli z njim govoriti, ker je bil ves v Boga zamaknjen. Angel mi je rekel: »Le pustimo tega svetega moža v miru uživati svojega ljubeznivega Boga. O Feliks! glej ga, kako zvesto premišljuje; uči se od njega, in ti ravno tako delaj.« Zelo žalosten sem bil, da nisem mogel s svetem Premišljevanjem govoriti, pa Angel mi je rekel: »Ne pozabi naukov s. Molitve, in ti bo zadosti. Kar s. Premišljevanje vse, razodeva svoji duhovni hčeri sveti Molitvi, in jih nič ne prikriva; torej ne pozabi njenih svetih navkov.«
To mi je Angel govoril, vendar sem žalosten bil. Kadar sem iz nje hiše na vrt prišel, sem Angelu dejal: »Videl sem s. Molitev v zelenim in črnim oblačilu, kaj neki to pomeni?« Angel me je učil, rekoč: »Zeleno oblačilo s. Molitve pomeni upanje, ker ona vselej moli iz upanja v Boga; črno oblačilo pomeni smrt, ker je svetu odmrla; res je svetu odmrla, le želi razvesana biti, in Boga zadobiti. Tudi ti moreš upno moliti, in vidnim rečem odmreti, le tako boš Boga s svojo molitevjo iskal.«
»Še eno, ljubi Angel! te prosim mi povedati: Kako je s. Premišljevanje oče s. Molitve?« »S. Premišljevanje je duhovni oče s. Molitve, kakor ti bom zdaj povedal. On premišljuje božjo svetost, modrost, pravico, milost; tudi ljubezen in trpljenje Jezusovo, svoje dolžnosti, slabosti, skušnjave, nevarnosti, sodbo božjo, in večnost; v tem premišljevanju se njegovi duh vnema, katiri spočne in rodi gorečo molitev. Skrbno ohrani ta nauk, katerega si prej od s. Molitve slišal, in ga nikoli ne pozabi. Če premišljuješ, si s. svetem strahom napolnjen, te zelo skrbi, in goreče prosiš potrebne gnade od Boga dobiti; če ne premišljuješ, za svoje zveličanje ne skrbiš, ostaneš mrzlega srca, ne moliš, ali prav ne moliš; torej svetega Premišljevanja nikoli ne pozabi.«
»Ljubi Angel! se bojim tebi nadležen biti, pa mi nekaj na misel prišlo, in te lepo prosim, povej mi: Premišljevanja duhovni oče s. Molitve, katerega smo zdaj videli, je morebiti brat onega, ali lih tisti, katerega smo našli v hiši s. Samote? Imena sta enaka, kako je to?« Angel mi je tako odgovoril: »Nista dva, ampak le eden. S. Premišljevanje je včasih v hiši s. Molitve, včasih v hiši s. Samote, ker ga obedve ljubite, ste ga potrebne, in mu pokorne. On ne more pri obeh ob enim biti, ima pa namesto sebe svojo mlajši hčer Ustno molitev: ta bere, ali moli z jezikom, pa tudi se od onih uči od sveta odločena biti, prav moliti, sveto živeti, in Boga dopasti.«
Svetoželja mi je rekla: »Sem slišala, da tukaj blizu je sveta devica, velika božja prijateljica; če je Angelu všeč, pojdimo do nje.« Angelu je bilo to všeč, ker device in angeli so prisrčni prijatelji; vsi trije smo šli tja.
Feliks obišče s. Čistost.
Angel mi je gredoč rekel, da se čista devica, od katera je Svetoželja veliko dobrega zvedela, s. Čistost imenuje; tudi, da je resnično, kar od nje dobrega govore. Te besede so vžgale moje srce, sem silno želel jo videti, poznati, in svete nauke iz nje ust slišati. Angel, in Svetoželja sta pred menoj hodila, in pot kazala. Angel mi je rekel: »Rad te peljam do svoje ljube prijateljice in tovarišice. S. Čistost, dasilih še na svetu, in s slabim mesom obdana, je angelom podobna, in je velika prijateljica nebeškega kralja. Jaz te peljam do nje, slaba človekova natora bi te ne mogla; spriden človek je ne pozna, ne ve poti do nje, nje vrednost zaničuje; to spoznanje je le iz nebes. Spačena natora meni, da razudano poželenje je posebni dar, pa razodeta beseda božja drugače uči.«
Veliko več mi je Angel govoril, in jaz sem ga rad poslušal; potlej mi je pokazal goro, in rekel: »Na tisti gori je hiša s. Čistosti, tvoje noge se bodo utrudile, pa le stanoviten bodi, s stanovitno voljo se vse premaga.« Za Angelom sem rad hodil, Svetoželja mi je pomagala, vendar sem veliko trpel. Gora je bila visoka, pot skoraj zaraščena in neznana, polna kamenja in trnja. »O sveta Čistost!« sem zdihoval, in dejal, »zakaj na ti neznani gori daleč od ljudi prebivaš? Zakaj pot do tebe ni gladka in ravna?« Dasilih rad, vendar težko sem hodil. Kadar sem pa bil komaj prišel na goro, je moje srce od veselja poskakovalo; sem menil v paradižu prvih staršev biti, ker vse je bilo prijetno, priljudno in veselo. Vrh gore je bila zelena dolina, lepe drevesa so cvetle, beli limbarji so rasli, in mnoge belo cvetje. Hladni veter je pihal, ptice so lepo pele. Ves sem bil razveseljen, sem Boga hvalil, katiri mi je stanovitnost dal; za svet mi ni bilo več mar, tudi moje telo je skoraj duh postalo, srce je hotelo v nebesa zleteti.
Dasiravno od tega neizrečenega notranjega veselja nisem več trudnosti čutil, sem vendar Angela prosil: Pusti me tukaj pod tem košatim drevesom nekaj časa sedeti, in te nebeške dobrote uživeti, in med tem mi povej: »Zakaj je pot do te svete device ostra, zaraščena in strma; tukaj pa silno lepo, in veselo?« Svetoželja je pri meni stala, in Angela prosila me učiti. Angel mi je tako odgovoril: »Da s. Čistost na ti gori proč od ljudi prebiva, pomeni da čistost se nar lažje ohrani v samoti, kjer je manj zmot, zadreg in pohujšanja. Tudi sicer v družbi, med svetom in pohujšanjem se zamore čistost ohraniti, pa težja. Pot do s. Čistosti je ostra, zaraščena, in strma, ker čistost je slabi natori težka, in malo ljudi jo najde. Kdo jo ljubi, ali je išče? S. Čistost je od hudobnih zaničevana, in malo razsvetljenih je išče, za to je pot zaraščena in neznana. Tukaj je silno lepo, in to pomeni da so bogaboječe duše na visoki gori s. Čistosti neizrečeno vesele, ker so blizu Boga.
Blagor človeku v Čistost zaljubljenemu! On svoje misli lahko do Boga povzdiguje; on prečistega Boga s čisto dušo dopadljivo moli; on je nas angelov tovariš v božji hvali; on upa in bo dosegel večno plačilo, katero je Bog čistim dušam obljubil. Kdor pa nesramno živi, meni, da po rožicah hodi, in pride med trnje vsega hudega. Nečistnik je grd božjim očem in svojim, za to skriva svoje ostudnosti, da razodete niso. Nečistost ga Bogu sovražnega dela, veliko nadlog mu nakopava, in preklet spomin za seboj pušča. Nečistnik grdo ljubi svoje telo, in zavoljo svojega slabega telesa, dušo in telo pogubi. Čisto živeti je sicer v začetku težko, kakor trudnim nogam na strmo goro iti, pa če se človek premaguje, čedalje lažje živi, potlej lohka, in veselo, in od čistega veselja njegovo srce poskakuje. O Feliks! moje besede skrbno obrani, in po mojih naukih živi.«
Angelu sem to obljubil, vstal, in šel; majhno sem hodil, in ugledal hišo s. Čistosti. Okoli in okoli je bila obzidrana; in nisem mogel do nje. Svetoželja je hitela vrata najditi, jih je našla, pa trdno zaklenjene, in vratarico pri njih. Sem Angela vprašal: »Kako je vratarici ime, da vem po imenu jo ogovoriti, in jo lažja sprositi mi odpreti?« Angel mi je odgovoril: »Vratarici je ime Sramežljivost; ta je posebna prijateljica svoje čiste gospe« Pred vratarico grem, jo ponižno po imenu pozdravim, in ji rečem: »Ljuba Sramežljivost! odpri mi, da pred tvojo gospo grem se naučiti, kako čisto živeti, in prečistemu Bogu dopasti.« Ona me ni hotela v obraz pogledati, le v tla je gledala, in odgovorila: »Pojdi nazaj od koder si prišel, ni varno vsakemu človeku verjeti; ti ne bom odprla.« Veliko sem ji pravil od svojega spreobrnjenja, in da nič slabega ne mislim, pa ona mojih obilnih besedi nevoljna, jih ni hotela poslušati, in je le eno odgovarjala: »Pojdi nazaj, pojdi nazaj.« Kadar sem videl, da pri njej nič ne opravim, sem Svetoželjo poklical, in jo prosil mi pomagati. Svetoželja ji je pričevala od mojega svetega namena, in da s svetom božjega Angela pred s. Čistost želim. Vratarica je Svetoželjo po glasu poznala; v njo svoje oči povzdignila, se veselila nje prihoda, in ji rekla: »Ljuba moja prijateljica, si uslišana, in brž bom odprla, ker vem, da ti nikoli ne hodiš s slabimi.«
Kadar sem dosegel, kar sem želel, je moje srce od veselja poskakovalo, pa moje veselje se je hitro v žalost prevrnilo, ker sem druge zaklenjene vrata videl, in srdito vratarico pri njih. »Kaj bo zdaj?« sem žalosten rekel, moje veselje je hitro minilo. »O božji Angel! eno smo sprosili, te ne bomo mogli. Kako je ti vratarici ime, katira le z ostrimi očmi človeka prestraši?« »Ti vratarici,« mi je Angel odgovoril, »je ime Grobost. Ta je srčneje od one, in čez božjo voljo se nikdar ne da, ne sprositi, ne premagati, raje umre; jaz jo bom prosil, in sprosil; brez moje pomoči bi bilo vse tvoje prizadevanje zastonj.« Angel je pred vratarico Grobost šel, in ji rekel: »Vem, ti si zvesta služabnica svoje svete gospe, pa ne boj se, in odpri popotnemu Feliksu, ker zavoljo svoje duše v to sveto hišo želi. Jaz sem njegov Angel varuh, Svetoželja je pri njem, in tudi kralj Resnice mu je zapovedal tvojo gospo s. Čistost obiskati.« Vratarica Grobost, kadar je te besede zaslišala, in Angela poznala, je odgovorila: »Jaz ti vse verjamem, in bom odprla, ker svojemu kralja se staviti ne smem, vendar bom nerada odprla. Božji Angel, ti povem, da le spoštovanje do kralja, in do tebe me sprosi: Svetoželje bi ne poslušala, in nar svetejši ljudje bi me ne napraviti odpreti; raj bi si pustila življenje vseti.«
Jaz sem menil, da bo brž odprla, pa duri so bile od snotraj zaklenjene; je pozvonila, na to je prišla tovarišica s. Čistosti, in od znotraj vprašala: »Kdo je?« Vratarica Grobost je odgovorila: »Božjapričnost, ne boj se; odpri, in pelji te popotnike pred našo gospo; pa hitro jih nezaj pripelji.« Le takrat se nam je odprlo.
Tovarišica Božjapričnost nas je spremila do s. Čistosti, katira se je našega prihoda prestrašila, in nas nobenega ni pogledala. Ona je bila v belim oblečena, in nje sramežljivo oblačilo je neizrečeno prijetno dišalo. Nje obraza nisem videti mogel, ker je bila od mene obrnjena proti lepi podobi prečiste device Marije. Nje sveta tovarišica Božjapričnost se nam je nasproti usedla, in čula nad mojim zadržanjem, da bi ne bilo ne besedice, ne pogleda zoper svojo voljo božjo.
Svetoželja je s. Čistost ponižno prosila me učiti, kako prečistemu Bogu s čistim življenjam dopasti, pa je ni mogla sprositi: ponižno prošnjo je večkrat nedolžno ponavljala, pa ni bila uslišana. Angelu sem se priporočil, mi to dobroto sprositi, pa on ni hotel za me govoriti. Kadar je s. Čistost tolikaj nadležnosti videla, je svoje usta odprla, in rekla: »Me ne boste sprosili; Marija devica se je Angela Gabrijela prestrašila, in z njim malo govorila; jaz morem varneje biti od nje, ker sem slaba.« Svetoželja jo je nadleževala, pa ni bila uslišana. Sveta Čistost je svoji tovarišizi Božjapričnosti ukazala: »Te nadležne spremi iz hiše, in trdno zakleni za njimi: tudi s. Srčnosti reci jih skozi one vrata spremiti, in jih zakleniti.« Kakor je s. Čistost napovedala, je storjeno bilo z mojo veliko žalostjo in špotam, zakaj vedel sem, da le zavoljo mene je s. Čistost srdita bila.
Svetoželja je bila grozno žalostna, jaz tudi; sem menil dosti svetih naukov slišati od božje prijateljice s. Čistosti, namesto teh sem bil osramoten. Zavoljo mene sta bila tudi moja sveta tovariša zaničevana; spremljani smo bili od Božjepričnosti in Grobosti, ko bi bili tatje in razbojniki. Moje srce se je hotelo v meni od velike žalosti razpočiti, sem se zunaj usedel na eno skalo, in na ves glas jokal. Tudi sem dejal: »Jaz nevredni grešnik sem tega špota vreden, pa Svetoželja je vsa nedolžna, Angel še bolj, vendar sta bila zavoljo mene zaničevana.«
Angel je k meni pristopil, in mi tako govoril: »O Feliks! zakaj si tolikaj žalosten? S. Čistost ni zaničevala, ne mene, ne Svetoželje, tudi tebe ne, toda ona ponižna devica je silno varna in tudi sence kake nevarnosti se boji. Si videl pred njo sramežljivo podobo prečiste device Marije, po njej se ona ravna, da prečistemu Bogu dopade. Lih to, kar žali tvoje srce, ti je v nauk, in ti kaže kako varno živeti.«
Te besede Angela so nekaj potolažile mojo žalostno dušo, in sem ga vprašal. »Zakaj ni bila Svetoželja uslišana?« On mi je odgovoril: »S. Čistost, kako sem ti rekel, je zelo varna, tudi sence kake nevarnosti se boji. Svetoželja ji je všeč, vendar podobi dobrega brž ne verjame, ker ni malo hinavzov, katiri sicer sveto govore, v srcu pa drugače mislijo. Tudi ni bilo malo dobrih duš, katera so z duhom začele, z mesom pa sklenile in se pogubile. Čistost ni nikoli preveč obvarovana: če ravno telo ostane čisto, zamore duša ranjena biti, in to je velika ne reča, ker duša spačena je Bogu ostudna, in napravlja v velike očitne grehe.
Ljubi Angel, to je res, vendar zakaj nisi hotel s. Čistost prositi mene učiti: Saj si videl za mojo dobroželjno dušo. On mi je odgovoril: Če sem tudi vedel tvojo dobroželjno dušo. On mi je odgovoril: Če sem tudi vedel tvojo dobroželjno dušo, vendar nisem hotel za te prositi, ker te je stanovitna sramežljivost s. Čistosti obilnejši učila, ko vsi nauki. Ona bi ne bila zamogla ti potrebne varnosti tolikaj z besedo priporočiti, kakor ti jo je z dobrim zgledam. Le živi po njej, in ta nauk je zapopadek vseh naukov.
Zakaj pa, mi povej, je Sramežljivost vratarica s. Čistosti? Ta sveta vratarica je s. Čistosti zelo potrebna, mi je odgovoril; brez sramežljivosti ni Bogu dopadljive čistosti. Si videl sveto vratarico Sramežljivost, pa ona te ni pogledala, in tudi ne želela pogledati. Kaj pomagajo le sramežljive oči; če misli niso? Človek, kateremu le natorna sramežljivost ubrani gledati, govoriti, ali delati zoper zapovedi, ni zadosti pravičen, in ne bo dolgo brez očitnih grehov; če strah božji ubrani, to je pravičnost. Ljubi in imaj sveto sramežljivost iz ljubezni do Boga, in do svoje duše. Kdor ima predrzne, ali razudane oči; želi videti, ali prostovoljno gleda, kar se ne spodobi; ali želi od drugih viden biti, in ni čist pri Bogu. Oko je polno presijanega strupa, skušnjave raztrosi, in skušnjave pobera; vsa bogaboječnost, ali razuzdanje duše je v očeh. Kdor je v resnici sramežljiv, je v vsem; se ne smeji slabimu govorjenju, tudi ne govori kar zamore nevarno biti; ni vesel svoje lepe podobe; se oblači sramežljivo; se ljudi drugega spola ogibaj; slabim svojega spola, veliko manj drugega spola se nikoli rad ne pridruži: grozno natanko ve, kako je pri slehernemu človeku, ali priložnosti se zadržati. Ti posnemaj to sveto vratarico Sramežljivost, ne le po vnanjim, ampak tudi v srcu, in bodi sramežljiv v svojih mislih, da ne misliš, ne premišluješ, nočeš zvedeti, ali videti, kar ti Bog prepove. Nikoli ne pozabi, in zmeraj pomni, da Sramežljivost je vratarica s. Čistosti.
Če vratarica Sramežljivost, sem Angelu dejal, sveti Čistosti tolikaj pomaga, zakaj ima drugo, Grobost? On me je učil, rekoč: »Sem že pravil, da čistost ni nikoli preveč obvarovana, ker ima veliko sovražnikov. Sramežljivost je s. Čistosti zelo potrebna, vendar ona ima še drugo, Grobost, od katera ti morem nekaj povedati. Ti vratarici sploh ljudje pravijo Grobost, pa nje pravo ime je Srčnost, in nje sveta gospa jo le tako kliče, kakor si sam od nje slišal.« »Zakaj pa, sem vprašal, so ji prvo, in pravo ime prevrgli? Kdo si je to smislil?« »Hudobni so si to smislili, mi je Angel odgovoril, in ti bom povedal zakaj. Hudobni od grdega poželenja obsedeni, niso nikoli dognani, nedolžne skušajo, in jih zapeljati želijo. Če se jim slabe duše vdajo, so njih prijateljice, in visoko hvaljene; če so pa Bogu zveste, so od razudanih zaničevane, in jim vse špotljive imena dajejo. Lih taka je bila s. Srčnosti. Ker je bila srčna in stanovitna v zapovedi, in je bila pripravljena raje umreti, ko grešiti, so razudani iz jeze ji rekli Grobost; tudi drugače so jo zaničevali, pa ona nič ne mara za vse to.
Sramežljivost in Srčnost ste enega duha: Kadar razudani skušajo s. Čistost, ji Sramežljivost pomaga jih odpraviti; če sama ne more, pokliče Srčnost ali Grobost na pomoč, katira se srčno vojskuje, in ubrani svojo gospo s. Čistost. Ona ne posluša obetov, ne mara za njih očitanje, se njih jeze ne boji, in vse premaga. Tudi ti, o Feliks! delaj tako, da svojo dušo ubraniš pred hudobnimi; bodi sramežljiv in srčen.«
»O dobrotljivi Angel, ki me lepo učiš, želim še to od tebe zvedeti, kakšno službo opravlja Božjapričnost? Ta tovarišica s. Čistosti se mi nepotrebna sdi, ker dve vratarici Sramežljivost in Srčnost, ali Grobost za čast svoje gospe obilno skrbite.« Angel mi je tako odgovoril: »Večkrat si že slišal, da s. Čistost ima dosti sovražnikov; eni teh so vidni, drugi nevidni; pred vsemi ona želi obvarovana biti. Pred silo vnanjih sovražnikov jo obvarujete dve sveti služabniki Sramežljivost in Srčnost, ali Grobost: pred zalezovanjem notranjih ali nevidnih sovražnikov jo obvaruje Božjapričnost, katira je nikdar ne zapusti. Da moje govorjenje prav umeš, poslušaj kar ti bom zdaj pravil.
S. Čistost je zelo ponižna, in svojo slabost ponižno spozna; ona ve, da prevzetna devica je nič, ali malo vredna; to ponižno spoznanje svoje slabosti je začetek zdravega strahu, in vsega dobrega; in za to ima neodločeno tovarišico Božjapričnost, katira jo zmeraj opominja Boga nikdar pozabiti. S. Čistost jo rada posluša in nad svojim srcem čuje, da ga tudi kaka huda mislica ne ognusi; tudi skrbi, da si ne da nobene priložnosti v greh: slabosti pa, katera ji napadajo, srčno premaguje, ker Boga ima zmeraj pred seboj. Božjapričnost se nikoli ne loči od s. Čistosti, ali dela, ali moli, ali govori, ali posluša, ali se napravlja leč, ali leži, ali vstaja, ali drugo dela, je zmeraj pri njej, in to je njena velika sreča. S. Čistost se iz božjega strahu sebe in drugih boji. za to smo bili, sam si pravil, do nje in od nje spremljani ko tatje, in razbojniki. Ona ni tebe slabo sodila, pa tebe in sebe se je bala iz božjega strahu.
O Feliks! blagor tebi, če te nauke prav umeš, in po njih živiš. Bodi varen, bodi sramežljiv, srčen, na Boga nikoli ne pozabi, boj se sebe in drugih, in boš čisto živel, in prečistemu Bogu dopadel.« Angelu sem odgovoril: »Z božjo pomočjo bom delal, kakor me učiš.« Potelj sem mu dejal: »Veliko dobrega sem slišal od tebe, in od drugih: svetih služabnikov nebeškega kralja; vendar ne vem, če še kaj potrebujem, in te ponižno prosim mi povedati.« Svetoželja je Angela prehitela, rekoč: »Sem slišala praviti, da tukaj blizu je s. Ponižnost velika božja prijateljica, tudi prisrčna prijateljica vseh dobrih duš; če hočeš, jo obiščimo.« Angel mi je rekel: »Svetoželja prav govori, potrebno ti je, o Feliks! s. Ponižnost obiskati. Ponižnost si sicer našel pri vseh bogaboječih tega svetega mesta, ker brez nje ni nič dobrega, vendar boljši je jo samo videti, in jo poslušati.« Jaz sem obema odgovoril: »Le hitimo do nje, iz srca želim jo spoznati, in bogati, ker vem da Bog le ponižne ljubi.«
Feliks obišče s. Ponižnost.
Blizu hiše s. Čistosti je bila majhna in nizka hišica s. Ponižnosti. »Čistost in Ponižnost,« mi je Angel rekel, »ste posebne božje prijateljice, pa tudi med seboj se prisrčno ljubite, za to niste ena od druge daleč, da se lažja obiskovate. Na ti gori je še ena posebna božja služabnica, namreč s. Pokorščina, duhovna hči s. Ponižnosti; pa s. Pokorščino bomo potlej obiskali. Prej se moreš od s. Ponižnosti učiti, in le potlej boš rad poslušal njeno sveto hčer Pokorščino.«
To je Angel gredoč govoril, in me peljal pred majhno in nizko hišico s. Ponižnosti, Svetoželja je potrkala; vratarica je odprla, in vprašala. »Koga iščete pri ti revni hiši?« Angel ji je odgovoril: »Popotnik Feliks naš tovariš želi s sveto Ponižnostjo govoriti, in se od nje kaj dobrega naučiti.« Vratarica se je teh besedi prestrašila, in zavpila: »Nikar tako ne govori. Kaj se bo dobrega Feliks tukaj naučil, ker smo vsi slabi?« Svetoželja je vratarici odgovorila: »Ne verjamem, da bi v hiši s. Ponižnosti slabi bili: vsaj ona je sveta.« Vratarica je odgovorila: »Rada verjamem, in vem, da naša gospa Ponižnost je bogaboječa, vendar ona pravi, da je od vseh nar slabši.« Angel je vratarici rekel: »Kralj Resnice vaš gospod je našemu tovarišu Feliksu zapovedal jo obiskati; tedaj pojdi ji povedat, ga pred se vzeti.«
Vratarica je komaj Angelu verjela, ker ga ni poznala, vendar je šla. Kadar je bila odšla, sem Angela povprašal: »Zakaj vratarica zaničuje vso družino svoje gospe s. Ponižnosti? in zakaj brani do nje?« Angel mi je tako odgovoril:
»Vratarici je ime Slabost: to nizko ime si je sama zvolila s pripuščenjam s. Ponižnosti. Ona ni slaba, ampak sveta; vendar meni da je slaba, kakor se je od svoje ponižne gospe naučila. Ona nobenega, ampak le sebe zaničuje; če je ona od svojih soslužabnik ponižno govorila, je le za to, da bi ne bila kake hvale deležna. Kar je ona govorila, ni iz hinavščine, ampak iz resničnega srca, ker je iz ponižnosti tega prepričana.«
Vratarica Slabost je prišla nazaj povedat, da Ponižnost nas ne more uslišati. Jaz sem bil tega odgovora zelo žalosten, pa Angel, prej s podobo človeka prikrit, je vratarici nekaj časti svoje angelske nature razodel, in ji rekel: »Nazaj pojdi, in svoji gospe povej, da more Feliksa pred se spustiti.« Vratarica od nebeške svetlobe božjega Angela prestrašena, je skoraj omedlela; pa Angel ji je rekel: »Ne boj se, pojdi in brž pridi nazaj.« Storila je tako, in odgovor prinesla: »Ponižnost je v vaše želje dovolila. Takrat je bilo moje srce obveseljeno.«
Angel in Svetoželja sta pred menoj v hišo šlo, jaz pa za njima težko, ker so bile vrata zelo nizke. — Sem se pripognil, vendar sem komaj v hišo mogel. Nič lepega ni bilo v tisti revni hiši; vse je bilo slabo in beraško. S. Ponižnost je v svoji majhni kamri nizko sedela, pa je brž vstala, kadar je nas videla priti. Angelu se je globoko priklonila, Svetoželjo in mene prijazno pozdravila, potlej je žalostno rekla: »Zakaj k meni pridete modrosti iskat? Kako bom jaz druge učila, ki sem naukov drugih potrebna? S timi in drugimi besedami se je poniževala, in se prejete časti resnično sramovala, kakor je njene rdeče obličje pričevalo.« Tega ni govorila iz hinavščine, ampak iz samotiste resnice; zakaj hinavščine ni v hiši svete Ponižnosti; hinavščina je nar huje napuh, in v ponižni duši je ni.
Komaj sem v nje nizki hram mogel iti: Odkrit, in majhe postave, sem z glavo do stropa dosegel. Sam pri sebi sem mislil: Res, da previsoki ljudje ne morejo biti pri s. Ponižnosti. Velikani bi mogli klečati tukaj. Angel in Svetoželja sta s. Ponižnost prosila me učiti, ker je to volja božja. Ona se je neizrečeno branila, zdihovala, in jokala. Angel ji je vnovič zapovedal me učiti, Svetoželja, in jaz sva jo lepo prosila, in vsi trije smo jo komaj napravili.
S. Ponižnost mi je tako govorila! »Ljubi moj Feliks! bridko in težavno mi je te učiti, ker malo vem, in mlačno živim: primorana te bom učila, kakor sem od cerkvenih učenikov naučena, pa nikar ne misli, da jaz živim po svetih naukih, katera boš od mene slišal. Poslušaj.
Če hočeš po božji volji ponižen biti, se skrbno varuj grdega napuha. To vsak ve, pa kdo se spozna? Napuh je presijan, in neviden strup, katerega je prevzetni duh v srce prvih staršev vliv: to žalostno in škodljivo erbščino imamo vsi. Težko ga poznaš, ker napuh je pijanost duha; če te napuh huje gospoduje, težja ga poznaš, ker te lažnivo prepriča, da si kaj. Napuhnjenec je enak pijanemu beraču; za mizo pri vinu moško sedi, in razsaja. Je reven in vsega potreben, pa svoje revščine ne spozna, in svojih cunj ne vidi, ker je njegov um od močnega pitja zmešan. Ta revež more beračiti, da se živi, pa prejete dari je slabo obrnil; se je vpijanil s tem, kar od dobrotnikov sprosi, in se s tem povišuje, kar bi ga ponižati moglo. Prevzetni človek je ravno tak: on nič svojega nima; usmiljeni Bog mu je dal, kar ima, on pa se hvali, baha, in se povišuje z božjimi darmi. Velika pijanost duha, in hudobna nehvaležnost je to.
Bog sovraži, in štrafuje napuhnjene; on ljubi ponižne, in jim pomaga. Vsemogočni, in usmiljeni Bog je začetnik, in delivic vsega dobrega; on ve našo nepremožnost, črti in ponižuje nehvaležne, katiri svoje hvale iščejo. Bog je veliko Angelov v pekel vrgel, ker so do sebe dopadajenje imeli; on je prve starše, kralja Nabuhodonozarja, Antioha, Herodeža, in dosti drugih strašno ponižal, ker njega niso hoteli hvaliti. Bog se za svojo čast goreče vname, in v svojim srdu prevzetnike pohodi. On ponižne, in le ponižne ljubi in jih povišuje, ker za njegovo čast skrbe, in svojo zaničujejo. Premisli: —Napuh je lepe Angele v grde hudiče premenil, kako bo prevzetni človek Bogu dopadel?
Ne hvali se, in ne povišuj se z nobeno rečjo, temveč le hvali Boga usmiljenega delivca vsega dobrega. Kaj imaš, veš, zamoreš, ali delaš, da bi ne bil od Boga prejel? Duša, telo, zdravje, moč, premoženje; gnada, in vse je le od njega. Če pa si od njega vse prejel, zakaj mu dolžno hvalo odjemlješ? Le Boga hvali, zahvali, in povišuj, sebe nikoli. Če si več od drugih prejel, ostreji odgovor, in sodba te čaka, ker si hišnik, ne gospodar božjih darov. Slabosti in grehi so tvoje žalostno premoženje; če kaj dobrega imaš, ali delaš, ni tvoje, ni iz tvoje moči, temveč iz gnade, katera nisi vreden. Če dobro delaš, in se s tem hvališ, ti bodo tvoje dela iz grešnega napuha opravljene, ali od njega spridene, v obsojenje.
Ne povišuj sebe, in nobenega ne zaničuj. Ti ne veš, če si ljubezni, ali srda vreden; ne veš, če boš zveličan, ali pogubljen: ravno tako ne moreš od drugih vedeti. Ti ne boš, ne sebe, ne drugih sodil, ampak Bog, katiri bo slehernemu pravično povrnil. Nekateri so dobro začeli, potlej grešili, in v svojih grehih umrli; nekateri so bili veliki grešniki, pa so se spreobrnili, in se zveličali. Savel velik sovražnik božje cerkve, je nezasluženo milost prejel; Judež je od Jezusa odstopil, in se pogubil. Veliko takih zgledov je zapisanih v svetem pismu, da si zmeraj ponižen, in nobenega ne zaničuješ. Farizej se je v svojo pravičnost zanašal, in colnarja zaničeval, pa farizej je bil grešnik, in je v svojih grehih ostal, colnar je bil grešnik, in je s svojo ponižnostjo sprosil milosti. To naj te prepriča od škodljivosti grešnega napuha, in od potrebe zapovedane ponižnosti.
Bodi resnično ponižen. Ponižnost je v srcu ne na oblačilih, ali v govorjenju. Ponižni so le ti, katera Duh Božji resnično poniža. Uboštvo, bolezen, sila, in drugo hudo le potlači človeka, pa le gnada s. Duha ga resnično ponižnega dela. Varuj se hinavske ponižnosti, katira je nar hujši napuh. Ne ponižaj se, da bi bil od ljudi povišan, ampak bodi resnično ponižen, da boš od Boga povišan. Če si ponižen, dokler nisi svarjen, ali zaničevan, je premalo; če zavoljo svarjenja, ali zaničevanja svoj prevzetni strup razlivaš, nisi ponižen, ker prava ponižnost ostane stanovitna. To ti rečem, da se skrbno premisliš, pravično sodiš, in se ne zapeljaš.
Brez ponižnosti ne moreš Bogu dopasti, ker brez ponižnosti ni prave božje službe. Le ponižnost te prepriča tvojega dušnega uboštva, in te priganja iz srca moliti, in sebi potrebne gnade sprositi. Veš, da molitev prevzetnega je Bogu ostudna, le molitev ponižnega mu je dopadljiva. Kako boš v cerkvi ponižno molil, če se pred njim ne ponišuješ? Le ponižnost te uči pravo pokorščino, in brez ponižnosti ni Bogu dopadljive pokorščine. Le ponižnosti ti daje potrpežljivost v nadlogah, usmiljenje z bližnjim, strah pred nevarno priložnostjo, krotkost v zaničevanji, spoznanje grehov, pripravno voljo tudi bodeče nauke poslušati, modrost v govorjenju, varnost v vsem. Bodi tedaj ponižen, da Bogu dopadeš.
Ponižen si, če si zelo prizadevaš čedalje ponižnejši biti, ker se zmeraj bojiš premalo ponižnosti imeti. Nisi ponižen, če se pravičnega šteješ, ampak če se zaničuješ, in se sebe nevrednega imaš. Če si ponižnisi, bolj spoznaš svojo veliko spačenost in nevarnost; to te čedalje bolj ponižuje, da v božjim strahu živiš. Le verjami, da se nikdar popolnoma ne spoznaš; za to čedalje bolj skrbi sebe spoznati, pravičnejši, in ponižnejši živeti.
Da boš ponižen, premišljuj svetost, in modrost božjo, ponižnega Jezusa, ponižno devico Marijo, in ponižne služabnike božje; premišljuj svojo spačenost, slabost, nevarnost, skušnjave, grehe, in nevednost: tudi smrt, sodbo božjo, večnost, in karkoli te ponižuje. Bodi zmeraj majhen v svojih očeh, vedno živi v božjim strahu, in tako boš od Jezusa povišan.
O Feliks! Boga iz srca prosi ti pomagati po vseh teh naukih živeti: ti nauki niso moji, ampak božji; Boga hvali za nje, ker on je začetek vsega dobrega. Zdaj pojdi v miru.
Jaz sem silno rad te svete nauke poslušal, in potlej sem odgovoril: »O s. Ponižnost! nikdar jih ne bom pozabil.« Ona me je ostra pogledala, in ostro okregala, rekoč: »Zakaj mi praviš s. Ponižnost? zakaj me žališ? zakaj mi rečeš, kar nisem? če mi trdno ne obljubiš, ne več tako govoriti, nikdar več pred moje obličje ne pridi. Sebe ne smeš poviševati, pa tudi ne drugih neumno hvaliti. Resnična hvala je nevarna, pa lažniva je grešna.« To ostro svarjenje me je s sramoto napolnila, nisem mogel njenega razsrjenega obličja prestati, ves sem bil osramoten, in prestrašen. Da bi jo potolažil, sem ji ponižno rekel: »Moje besede so bile iz pripostega, ne pa iz hudega srca; nisem iz nobene hinavščine gogoril, ampak kakor si od drugih slišal.« Ona se ni dala od mojih besedi utolažiti, in mi je ostro rekla: »Če me drugi lažnivo povišujejo, mi je njih neumna hvala zoprna, kakor tvoja; tega nočem slišati, in tega nikoli ne govori.« Nisem vedel ji odgovoriti, ves osramoten sem spred nje šel.
Kadar sem zunaj bil, sem Angelu rekel: »Ni ta, ki sem jo obiskal, s. Ponižnost?« »Je,« mi je odgovoril. »Če je s. Ponižnost,« sem dejal, »zakaj je bila neizrečeno huda, in me je ostro svarila, ker sem ji rekel, kar je? ali ne smem resnice govoriti?« Angel me je učil, rekoč: »Vsi ponižni ljudje so taki, lastne hvale ne morejo trpeti, tudi resnično hvalo sovražijo. Katiri so ponižne duše, ne delajo ko hinavci, katiri se ponižujejo, da bi bili ponižnim prišteti; kdor je resnično ponižen, tudi resnično sovraži vso hvalo, ker je svoje nevrednosti prepričan. Kdor meni da je ponižen, ni ponižen. Napuhnjeni ne vidi svojih grehov, ponižni ne vidi svojih dobrih del. Napuhnjeni, če tudi nekatere svoje vnanje grehe vidi, jih pomanjšuje, ali izgovarja; ponižni, če vidi svoje dobre dela, se z njimi ne hvali, le Boga hvali, in meni da veliko manj dobrega dela, kakor je njegova dolžnost. Hvala ali zaničevanje razodeva srce. Ako bi bil ti s. Ponižnost, kar sicer ni pripuščeno, zaničeval, bi te ne bila svarila; ker pa si jo hvalil, je bila silno razžaljena. Pred drugimi jo vselej imenuj s. Ponižnost, pa njej nikar tako ne pravi, da njene duše ne žališ.«
»Tvoji nauki, ljubi Angel, mi pričujejo od posebne bogaboječnosti s. Ponižnosti, mi pomagajo sebe spoznati, in ponižno živeti: pa zakaj, povprašam, se je ona branila me učiti, ki je od Boga toliko razsvetljena?« »Ravno za to, pravi Angel, se je zelo branila tebe učiti, ker je ponižna. Napuhnjeni niso pripravljeni naukov drugih ljudi poslušati, ker menijo, da nič ne potrebujejo; oni hočejo več vedeti od vseh, in menijo vedeti tudi kar ne vedo; druge hočejo učiti, in svoje hvale pri tem iščejo; če tudi prav uče, jim ni mar tako živeti. Napuhnjeni se iz lastnega dopadajenja v vse reči vtikujejo; ponižni se tudi v potrebnih opravkih boje od napuha skušani biti.«
»Od kod pa ima s. Ponižnost toliko lepih naukov?« Angel meni: »od Boga, katiri ponižnim gnado daje, in svoje skrivnosti razodeva. Ponižni spoznajo svojo slabost, za to radi molijo, in Bog njih prošnje uslišuje, kakor je sam obljubil; jim daje modrost svetih, in vse, kar potrebujejo k zveličanju. Nekateri bogaboječe kristani so brez vse posvetne učenosti, vendar božje reči zelo razumejo, in od njih vedo prečudno lepo govoriti. Nasproti so drugi, posvetni modrijani visoko učeni in prebrisani, pa v pobožnosti so silno nevedni. Bodi ponižen, in boš moder.«
»Resnično je to,« sem mu odgovoril, »in po tvojih naukih bom skrbel bogaboječe živeti, da modrost v meni prebiva. Sveti Angel božji! še to mi povej: pred hišo s. Potrpežljivosti, od katera sva se zdaj menila, si mi rekel, da ima blizu sebe sveto duhovno hčer Pokorščino; kje je?« Angel mi je odgovoril: »S. Pokorščina je tukaj blizu v majhni hiši, in hitro pridemo do nje.«
Svetoželja je pred Angela stopila, in mu rekla: »Prosim te Feliksu povedati, kako je s. Pokorščina hči s. Ponižnosti? Angel mi je tako govoril: »S. Pokorščina je duhovna, pa resnična hči s. Ponižnosti, ker brez ponižnosti ni pokorščine. S. Ponižnost premišljuje popolnoma oblast vsemogočnega Boga, spozna dolžnost njemu se podvreči, se mu resnično podvrže, in tako je s. Pokorščina rojena. Prave pokorščine ni brez prave ponižnosti; kdor ni ponižen, ni pokoren; kdor je pokoren, je ponižen. Če se pokorščina ne izhaja iz ponižnosti, ni nič vredna, ali je slaba; je iz strahu, ali iz lakomnosti, ali iz hinavščine, ali od drugod. S. Pokorščina resnična hči s. Ponižnosti je polna vseh dobrih lastnost svoje bogaboječe ponižne matere, je ponižna, revna, hitra, potrpežljiva; ona želi, in dela, karkoli ji je zapovedanega, če le zamore, in če je po volji božji. Če ne zamore, saj želi; če ni po volji božji, je le zvesta Bogu, če pa ji je mogoče in pripuščeno, se popolnoma podvrže, in stori brez vsega godrnjanja.«
Angelu sem odgovoril: »O kako ljuba, nedolžna, in pridna je s. Pokorščina! Le pelji me do nje, da se naučim v ponižni pokorščini živeti.« On mi pravi: »To je tudi moja misel, ker ponižno pokorščino spoznati je velika modrost, in to delati je posebna svetost. Le pojdi za menoj; ona je tukaj blizu, da se s svojo sveto materjo lohka pogostim pogovarja.«
Feliks obišče s. Pokorščino.
Zraven hišice s. Ponižnosti je bilo majhno prebivališče njene duhovne hčere s. Pokorščine. Kjerkoli sem prej bil, sem vrata našel zaprte, tudi vratarja, ali vratarico pri njih; pri nekaterih sem mogel zelo prositi mi odpreti, tukaj pa ne. »Hiša s. Pokorščine je zmeraj, in vsem odprta,« mi je Angel rekel; »ona nima, ne vratarja, ne vratarice.« Nad tem sem se čudil, pa on me je učil, rekoč: »S. Pokorščina vedno želi, in je zmeraj pripravljena vsem ljudem po volji božji streči, za to ima po dnevi in po noči hišne vrata odprte, da potrebni ljudje brez vsega zadržka do nje gredo, ali služabniki njenih oblastnikov brez pomude do nje morejo. Ona nima nobene služabnice, ker je raje v pokorščini vseh, kakor enemu samemu človeku zapovedovati. Vse sama opravlja, pa potrpežljivo, kakor jo je njena sveta mati Ponižnost učila.«
Angela sem povprašal: »Zakaj ima zmeraj odprte vrata tukaj na samoti? se ne boji slabih?« Angel mi je odgovoril: »Pod oblastjo kralja Resnice se ni hudobnih bati; ako bi tudi hudobni v nje hišo prišli, in ji zapovedali, kar Bog prepove, bi jih ne poslušala. Ona je vsa ponižna in pokorna, pa le božjo voljo delati, zoper njo nikoli; ona je ponižne, pa ne mehke duše. Ako bi ji pa hudobni zapovedali storiti, kar sme bi bila tudi njim pokorna zavoljo Boga,«
Govorjenje Angela mi je dopadlo, in sem zelo želel jo poznati. S. Pokorščina nas je še daleč ugledala, nam naproti pritekla, in ponižno rekla: »Dobri ljudje, kaj od mene želite? zamorem v kaki dobri reči vam postreči?« »O,« sem dejal, »očitno se vidi, da je s. Pokorščina res ponižna hči ponižne matere!« Svetoželja ji je tako govorila: »Naš tovariš Feliks, katiri je nekaj časa po svoji volji v nepokorščini živel, želi s teboj govoriti se popolnoma pokorščine naučiti.« S. Pokorščina me je vprašala: »Je resnično, kar tvoja tovarišica govori?« »Resnično,« sem ji odgovoril. »Če želiš,« mi ona pravi, »po božji volji živeti, in se svoji volji resnično odpoveš, me veseli, in te bom rada učila.
Nar prej mi odkrito in resnično obljubi svoji volji se odpovedati; to je nar potrebnejša, pa nar težja, Vsem rečem se človek lažje odpove, ko lastni volji, če pa tega ne stori, pri njem ni prave pokorščine. Nobena zver ni huje od lastne volje, ni gada bolj zvitega in škodljivejšega od nje.« Sem ji obljubil. »Tvoja obljuba mi dopade,« je rekla, »in je potrebna, pa prehitro ne verjami sebi, in vedno čuj nad svojim srcem, ker človek od greha spačen se zapeljuje; nevideno in nečutno se zapeljuje, tudi, kadar meni iz dobrega srca božje volje iskati.«
S. Pokorščino me je potlej vprašala: »Si bil pri moji dobri materi?« »Ravno zdaj,« sem odgovoril. »Si pa pripravljen vse delati, kar te je s zgledam in z besedo učila?« »iz srca želim,« sem dejal. »Če si njenega ponižnega duha poln, boš moje besede rad poslušal, po njih zvesto živel, in blagor ti bo. Obljubiš za trdno svoji slabi volji se odpovedati, in sveto voljo božjo vselej delati?« »Bom,« sem ji trdo odgovoril. Ta moja beseda: Bom, je tako strašno s. Pokorščino razkačila, da od svete jeze ni mogla brž govoriti; bistro, in srdito je v me gledala, in jaz neumnež nisem vedel, kaj ji je, ali v čim sem jo razžalil; potlej sem zvedel.
Dolgo me je srdito gledala, potlej mi ojstvo rekla: »O lažnik, in prevzetnik! rekel si, da si bil pri moji dobri in ponižni materi, pa ni res; da si se zlegal, že tvoje govorjenje obilno izpričuje.« Ponižno sem ji odgovoril: »Ne lažem, resnično sem bil pri s. Ponižnosti, naj moja bogaboječa tovariša pričujeta.« Angel in Svetoželja sta s. Pokorščini rekla: »Res, vsi trije, smo bili pri tvoji dobri materi s. Ponižnosti.« »Če si bil,« mi je s. Pokorščina rekla, pa njenih svetih naukov nisi poslušal, ali si jih pozabil.« »Menim,« sem ji krotko odgovoril, »da še jih pomnim.« »Če je to res,« mi ona pravi, »zakaj si predrzno odgovoril? Svoji slabi volji se bom odpovedal, in božjo voljo vselej spolnjeval, pa pomoči gnade s. Duha zelo nisi imenoval. Ne veš, da brez gnade božje ni prave pokorščine? Ti si se le z besedo svoji volji odpovedal, in obljubil po božji delati: tedaj upaš v svojo moč, nisi ponižen, tudi ne veš, kaj je krščanska ponižnost.«
Njeno ognjeno svarjenje je moje srce oplašilo, vendar sem ponižno odgovoril, da brez pomoči gnade s. Duha nič ne morem Bogu dopadljivega storiti. »Zdaj po veri govoriš,« pravi, »pa če to veruješ, zakaj se spozabiš? O Feliks! bodi poln resnične ponižnosti, brez nje ni pravičnosti. Moja ljuba prijateljiza Čistomisel ni našla vsega po volji božji; potlej si se nekaj poboljšal, pa je še nekaj temnega in zvijačnega v tebi. Nikdar ne pozabi, zmeraj pomni, in trdno verovaj, da gnada božja, le gnada božja, in nič drugega te ne more ozdraviti; brez nje ni prave, ni srčne, ni stanovitne pokorščine, in ni zveličanja.«
To modro govorjenje s. Pokorščine me je z veliko žalostjo napolnilo, in sem tiho dejal: »Glejte, kako božji služabniki, in služabnice natanko mislijo, govore in delajo! Dolgo sem že na vozki poti, Svetoželja pred menoj hodi, Angel me uči, veliko dobrega sem videl in slišal, vendar še premalo vem, in se malo spoznam. Kakšen bi bil, ako bi še na široki poti, ali v mestu Goljufije pri razuzdanih bil?« Ta žalostna misel me je grozno ponižala, svojo strašno nevednost in nevrednost sem spoznal, in jo milo obžaloval; mile solze so se mi udrle.
S. Pokorščina, kadar me je resnično žalostnega videla, je bila potolažena, in mi je prijazno rekla: »Žalostno spoznanje svoje nevrednosti je začetek Bogu dopadljive pokorščine, ker to spoznanje človeka napravi iz srca moliti, po gnadi s. Duha zdihovati, in v ponižnosti živeti; torej te bom učila, in ti skrbno poslušaj.
I. Če hočeš Bogu pokoren biti, in svojo dušo zveličati, odpovej se svoji hudobni volji, kakor sem ti v začetku rekla. Ne imaj srca razdeljenega med Bogom in svetom. Svet, meso, hudič niso tvoji gospodje, ampak tvoji sovražniki; le Bog je tvoj stvarnik in gospod; njemu se popolnoma vdaj, njegovi oblasti bodi vselej pokoren, in boš srečen vekomaj. Če po svoji volji delaš, se božji volji ustavljaš, in boš nesrečen vekomaj, Karkoli se ti prigodi, pretrpi, ako ni Bog razžaljen; če je on pa razžaljen, bodi žalosten; si prizadevaj grehe odvračati iz ljubezni do Boga. Pri vsem le božje volje išči, svoje nikoli; tako boš pravične vesti, ponižne in pokorne duše. Svoje volje zoper božjo iskati je nar hujši napuh; svoji volji se rad odpovedati, in po božji delati, je vsa svetost. Da boš tega prepričan, poslušaj:
II. Nemogoče ti je Bogu služiti, ako po svoji volji živiš. Kakšna bi bila tvoja božja služba, kako bi brez pokršne živel? Bog hoče vso tvojo dušo, in ti popolnoma pokorščino zapove; te pravične zapovedi ne moreš spolnjevati, če po svoji volji živiš. Tvoja hudobna volja, če je Bogu popolnoma ne podvržeš, bo dosti izgovorov našla zoper zapovedi, jih boš slabo razlagal, in sebe zapeljeval. Če te ponižnost Bogu ne podvrže, boš tudi razodete resnice po svojim napuhu, ali poželenji razlagal, boš zašel, in ne boš v sveti veri stanoviten.
III. Če svoje hude volje ne ukrotiš, kako boš oblastnikom pokoren, katirim te je Bog podvrgel? Duhovni, in deželni oblastniki so božji namestniki, in naši dobrotniki, katiri čujejo za našo časno in večno srečo. Njim ne moreš zavoljo vesti pokoren biti, kakor ti Bog zapove, ako se svoji volji ne odpoveš. Nepokorščina, razprtno govorjenje, in dosti drugega hudega se iz nepokorne volje izhaja.
IV. Tudi med ljudmi ne moreš pravično in pokojno živeti, če svoje volje ne premaguješ. Zmeraj boš imel dosti nepokoja, prepira, in jeze, če nisi ponižne in pokorne volje: boš neusmiljen gospodar, neukreten hlapec, nepokoren otrok, slab sosed, in nič prida človeka. Iz te hude trme boš legal, lažnivo pričeval, se toževal, in hude reči počenjal, da premagaš, in tvoja volja obvelja. Če si trdovratne volje, boš svet modrih zaničeval, resnici se predrzno ustavljal, boš le svoj napuh poslušal, ne boš hotel svojih zmot ne spoznati, ne popraviti.
To, in dosti drugega hudega se izhaja iz lastne hudobne volje. Torej ti svetujem, in zapovem svojo voljo Bogu podvreči; tvoja naj bo z njegovo združena, in le tako boš pokoren.« Že več bi bila s. Pokorščina govorila, pa je Slabost, vratarica s. Ponižnosti pritekla, in ji rekla: T«voja dobra mati, in moja bogaboječa gospa, želi s teboj govoriti.« S. Pokorščina ji je odgovorila: »Brž pridem.« Nam pa je dejala: »Zdaj nimam priložnega časa z vami govoriti; pojdite srečni.« Hitela je k svoji ljubi materi.
Zelo žalosten sem bil neprevidenega odhoda s. Pokorščine, in sem Angelu rekel: »Škoda da me ni še nekaj časa učila učila; mar bi bila še majhno pri nas, in bi bila le potlej k svoji materi šla.« Angel mi je odgovoril: »Nauki s. Pokorščine so ti res bili potrebni, pa tudi nje zgled ti je potreben. Ona te je z besedo in z zgledam slušati učila in ti je pokorščino zapovedala, in s svojo hitro pokorščino te pokorščina je zate najlepši nauk, ti ravno tako delaj. Ona ni storila po navadi napuhnjenih, katiri oblastno zapovedujejo, in za pokorščino ne vedo.«
»To mi dopade,« sem Angelu rekel, »vendar meni se čudno sdi, da me je s. Pokorščina duhovna hči s. Ponižnosti, zavoljo majhne besede neizrečeno ostro svarila, in oblastno zapovedovala.« Angel meni: »O Feliks! povej mi, zakaj te je svarila, in ti zapovedovala? Premisli sam, in lohko veš, da le tvoje misli. poravnati, in tvojo dušo poboljšati. Ona te ni svarila, ali ti zapovedala iz ljubezni do sebe, ampak iz ljubezni do Boga, in do tvoje duše; oblastno uči, ker je za čast božjo vneta. Ti ravno tako delaj: bodi Bogu in oblastnikom pokoren, ker ona; pa tudi svojim podložnim zapoveduj pokorščino, ker ta jim je potrebna; pokorščino zapoveduj, ne zavoljo svoje, ampak zavoljo božje časti.«
»Vsi tvoji, in s. Pokorščine nauki,« sem Angelu rekel, »so po volji božji; pa še nekaj zvedeti želim: Kaj meniš, je s. Pokorščina svojega nizkega stanu zadovoljna?« Angel mi je odgovoril: »Če tega ne veš, malo veš, in si že pozabil, da je ona dobra hči ponižne matere. Kdor rad posluša nauke s. Ponižnosti, je v pokorščini zadovoljen in vesel, ker ve, da bo v pokorščino lažja zveličan. Napuhnjeni oblastno gospodujejo, in neradi bogajo; ponižni neradi in pravično gospodujejo, in veseli bogajo. Ponižnost uči, da v pokorščini je varneje živeti, ko v oblasti; zavoljo tega so vsi ponižni svojega nizkega stanu zadovoljni. Ponižni so raje v pokorščini, ker imajo v nizkim stanu manj dolžnost, manj skrbi, in zmot. Zdaj, o Feliks! lohko veš, da je s. Pokorščina, dobra hči s. Ponižnosti, svojega nizkega stanu zadovoljna.«
Sa vse te svete nauke sem se Angelu lepo zahvalil, in potlej mu rekel: »Počakajmo s. Pokorščino; morebiti bo kmalu prišla.« Angel mi pravi: »S. Pokorščina ne bo brž prišla; ona je vsak dan več ur pri svoji sveti materi, ker brez njenih naukov ne more svoje službe zvesto opravljati: si že slišal, da brez ponižnosti ni pokorščine.« »To je prav,« sem mu odgovoril, »prej nisem vedel, zdaj pa vem, da ponižnost in pokorščina ste neodločene. S. Pokorščina me je ostro svarila, in oblastno učila, vendar še premalo, ker prave pokorščine ni nikoli preveč.«
Feliks se posvetuje z Angelom, in Svetoželjo: gre sam v hišo s. Pokore na vselej.
Svetoželja mi je svetovala Angela povprašati: »Je še kaj dobrega v mestu Resnice videti potrebnega?« Angel mi je odgovoril: »Vse si videl ali slišal, kar potrebuješ k zveličanju; le ostani stanoviten, in boš zveličan. Bil si pri s. Samoti; od nje si bil naučen od vsega nepotrebnega, in škodljivega odločen živeti: S. Čistomisel te je učila skrbno sebe premisliti, svoje srce očiščevati in očistiti, da bi Boga iz zgolj ljubezni do njega služil. Pri Božjimstrahu si spoznal, kako Boga se bati iz ljubezni. S. Bogaslužnost ti je dopovedala, kako vsemogočnemu Bogu služiti. S: Modrost ti je potrebne nauke dala. Od s. Potrpežljivosti si bil naučen vse težave v duhu pokore voljno pretrpeti. S. Pokora te je učila, v čim je pravo spreobrnjenje, in kako pravičnost zadobiti. S. Molitev te je skrbno učila Boga dopadljivo moliti, in si potrebne gnade sprositi. Si videl veliko nevarnost, sramežljivost in srčnost s. Čistosti. S. Ponižnost, in njena duhovna hči s. Pokorščina ste te ravno kar skrbno učile s ponižno pokorščino Bogu dopasti. Vse potrebne nauke si že prejel, po teh zvesto živi, in ti bo zadosti.«
»O sveti Angel božji, prizanesi mi: ti si rekel, vse potrebne nauke si prejel; pa s. Ljubezni nisem še obiskal, vendar sem vselej slišal, da je ona nar potrebnejša, kraljica vseh čednost, duša vseh dobrih del, začetek in konec vsega dobrega.« Angelu so bile moje besede všeč, in mi je prijazno odgovoril: »O Feliks! tvoja misel je od Svetoželje, za to dobra; vendar pa smo Ljubezen že obiskali.« »Kdaj?« sem ga vprašal. »Smo jo že,« je trdil. »Pa ne,« sem mu iz naglosti odgovoril, »nismo je obiskali ne.« Angel ni bil moje nadležnosti nevoljen, temveč me je tako učil: »Ljubezen smo obiskali, ker je pri vseh svetih podložnih kralja Resnice. Ona je gnala s. Samoto v puščavo razodete resnice, in sebe premišljevati; je Čistomisel učila po božji svetosti pravično misliti, in delati; je bila pri kralji Resnice, ker brez ljubezni ni resnice; Strahbožji je iz ljubezni, kakor si že slišal; ona je duhovno življenje s. Bogaslužnosti; Potrpežljivost pride iz zgolj ljubezni do Boga, in do bližnjega; ljubezen je v hiši s. Pokore, ker brez ljubezni ni pokore, ni odpuščanja; ona priganja s. Molitev s solzami prositi obilnejši gnade čedalje prejemati; uči s. Čistost zavoljo Boga svoje slabosti premagovati; s. Ponižnost le od nje živi, in s. Pokorščina le zavoljo nje vse pravične zapovedi dopolnjuje. — Ljubezen je duhovno življenje vseh bogaboječih, in duša vseh dobrih del, pa skrita ostane; dela ljubezni vidiš, nje pa ne; Bog jo daje, jo vidi, in plačuje. Ona ima vse podobe, je zmeraj ena, pa zmeraj drugačna, je stanovitna pa se vedno premenjuje, ali se razodeva pod drugačno podobo: je prijazna in bistra, je krotka in svareča, je pravična in usmiljena, je velika in majhna, je molčeča in zgovorna, je ponižna in oblastna: ljubezen vse to dela, pa je ne vidiš. — Prosim te pa ne se zapeljati. Napuh, hinavščina, lakomnost, lastna ljubezen, ravno to dela, kar čista ljubezen, dasiravno ne iz čiste ljubezni; spačena lastna ljubezen je tudi včasih usmiljena, potrpežljiva, ponižna, dobrodelna, pa le na videz dela. Namen dobrih del pričuje od kod je, če iz svete ali spačene ljubezni. Namen svete ljubezni je le božja čast in zveličanje bližnjega; namen spačene ljubezni je le lastno dopadajenje, ali dobiček. Ta dvojni namen razloči dobre in slabe dela, zveliča ali pogubi, pa to je pred svetom sploh skrito, in le Bogu odkrito. To primora v ponižnosti živeti, nikoli se v svojo pravičnost zanašati, vedno prositi za svetlobo, zmeraj očiščevati svoje srce. Prosim te ne pozabi teh naukov.«
»Tvoj nauki,« sem Angelu odgovoril, »so sveti, čisti, potrebni in meni prijetni. Zdaj tebe in Svetoželjo ponižno prosim mi povedati, kaj mi je storiti; pojdem domov, ali tukaj ostanem? Kaj bo moji duši boljši, želim zvedeti in storiti.« Svetoželja mi je odgovorila: »Ljubi moj Feliks! le tukaj ostani; vem, tudi pri hudobnih ti je mogoče pravično živeti, pa težja. To je moja misel, vendar, kar bo Angel rekel, more obveljati.« Angel je besede Svetoželje potrdil, in jaz sem obema rekel: »iz srca vama bom pokoren, pa zvedeti želim, pri kom naj tukaj ostanem?«
Angel mi je odgovoril: »Feliks, sam veš kako slabo si na široki poti, in na goljufnem mestu živel: torej moreš v hiši s. Pokore vse dni svojega življenja biti.« »Tvoj svet je dober,« sem Angelu rekel, »pa ne vem, če bom mogel vse delati, kar mi bo zapovedovala: želim in se bojim, trpljenja sem vreden in potreben, vendar ....!« »Kaj hočeš reči?« mi je Angel nekoliko ostro odgovoril. »Če si trpljenja vreden in potreben, zakaj si pomišluješ? Hočeš brez trpljenja se spokoriti, in v nebesa iti? Pomisli, kaj in koliko si trpel na poti pogubljenja. Si že pozabil, koliko nepokoja in nadležnosti si prestati mogel, in zraven dosti bolečega pečenja svoje vesti? Trpel si dosti za večno pogubljenje, se pa trpeti bojiš za nebeško kraljestvo? — Tebi ne bo preveč, ali predolgo, če v pokori do smrti živiš, ker tvoje življenje je kratko, trpljenje majhno, plačilo pa veliko in večno.« Jaz sem z očmi v tla svareče besede božjega Angela poslušal, in potlej mu srčno odgovoril: »Svoje slabosti sem žalosten, in se hočem Bogu v dar dati vse dni svojega življenja; samo prosim, spremita me do s. Pokore.«
Gremo tja, pa jaz sem hitel, in skoraj Svetoželjo prehitel. Sem ugledal vratarja Sovraštvo, pa se ga nisem nič bal, ker mi je njegovo dobro srce že znano bilo. Kadar sem pred njega prišel, me je brž poznal, in prijazno povprašal, kaj hočem? Svetoželja mu je namesto mene odgovorila: »Ta moj tovariš Feliks želi v ti hiši do smrti biti.« Vratar me je ljubeznivo pogledal, in mi rekel: »S. Pokora bo tvojega prihoda vesela, le srčno in stanovitno jo bogaj.« Sem se mu priporočil, in šel v dvorišče s. Pokore. Angel me je za roko prijel, ustavil in učil, rekoč: »Kadar boš pred s. Pokoro prišel, poklekni, in jo kleče prosi te me svojce vzeti.« Angelu sem pohlevno odgovoril: »Ponižujem se rad, in bom storil, kar si mi zapovedal, vendar tvoje zapovedi ne umem.« Vratar mi je rekel: »S. Pokora bo tvojega prihoda vesela: zakaj jo morem prositi me med svoje vzeti?« Angel me je učil, rekoč: »Božja milost je neizrečeno velika, vendar grešnikov dolžnost je se poniževati. O da bi ti vedel, kako velik dar je pokora! Smrtni greh zaničuje Boga, tapta Jezusovo sveto kri, dušo ognusi, zapre nebesa, odpre pekel; resnična pokora vse to popravi, za to je posebni dar usmiljenega Boga. Hudodelnik v smrt obsojen bi svojega sodnika, kleče rad prosil mu odpustiti, in bi za veliko srečo štel s poniževanjem, z žalostjo, in z majhnim trpljenjam smrti oditi. Če le pomisliš, kaj je telesna smrt mimo večnega pogubljenja, se boš rad ponižal, in prosil v stanovitni pokori živeti.« Angelu sem odgovoril: »Te zahvalim za podučenje; že prej sem bil pripravljen se poniževati, zdaj pa tudi vem, zakaj se moram, in bom rad storil, kar si mi zapovedal.«
Angel mi je rekel: »Prav si odgovoril, pa le skrbi stanoviten ostati. Zdaj sam pojdi do s. Pokore, se ponižaj pred njo in jo bogaj, pa mene in Svetoželje ne bož več videl; povsod bova sicer pri tebi, pa nevidna. Boga ljubi, njega se boj, njemu služi, stanoviten bodi v njegovi službi; pri sodbi bom tvoj tožnik, ako me ne poslušaš: le živi sveto, da v moji družbi Boga hvališ vekomaj.« Besede Angela so moje srce presunile in me prestrašile, solze so se mi udrle, in kadar sem si solzne oči brisal, sta Angel in Svetoželja izginila, sam ostal v dvorišču s. Pokore. Ves čas svojega življenja nisem enake žalosti občutil; potelj sem mislil, in dejal: To je skušnja moje stanovitnosti; tudi učenci so bili Jezusovega odhoda žalostni, pa jim je to bilo dobro, tudi meni bo tako: naj se zgodi božja volja.«
Kadar mi je vidna pomoč Angela in Svetoželje izginila, sem bil ponižnejši, sem svojo slabost bolj čutil, in le v Boga svoje upanje stavil. Sem šel pred s. Pokoro, pred njo pokleknil, in jo ponižno prosil: Zavoljo božje milosti, in Jezusovih ran te prosim me vzeti med svoje otroke; tukaj želim biti vse dni svojega življenja. S. Pokora mi je prijazno rekla: »O Feliks! tvoja dobra volja je Bogu všeč, pa le obljubiti je premalo, moraš tudi po volji božji v pokori živeti. Boš pokoren Bogu, meni, s. Pokorjonju in s. Postu? Ti si že bil v ti hiši, in nekoliko veš kako živimo, tudi veš, da se pokore potreben, torej mi odkrito povej, kaj misliš?« »Drugega ne mislim in ne želim,« sem ji odgovoril, »ko v pokori biti do smrti. S. Pokora je zahvalila Boga, moje ime, priimik, deželo, starost in dan mojega prihoda zapisala, potlej mi je ukazala vstati, in mi je srčnost dala. Je brž po svoji služabnizi poklicala s. Pokorjenje, in njemu me v oblast dala. Vsi prebivalci hiši s. Pokore so bili mojega prihoda veseli, so Boga hvalili, in so me prosili v dobrim sklepu stanoviten ostati.
V pričo Boga, Marije, vseh svetnikov, in vseh ljudi svojo veliko slabost spoznam: prve dni svojega stanovanja v hiši s. Pokore je bilo moji slabi natori nepriljudno: zgodaj vstajati, dolgo premišljevati in moliti, delati, se postiti, in drugo ni bilo mojemu telesu všeč, pa božja gnada mi je pomagala, hitro sem se privadil, potlej lahko in veselo živel. Čudno premenjenje je bilo v meni: prej sem po svojih hudih željah v grehih živel, vendar nisem bil vesel, ker me je vest pekla; potlej sem v solzah veselo živel; moji grehi so bili zmeraj pred mojimi očmi, sem jih milo obžaloval, pa če sem jih bolj obžaloval, veseliši sem živel, ker sem v božjo milost, in v zasluženje Jezusovo trdno ji upal. Velikokrat sem mislil, in dejal: O hvala bodi usmiljenemu Bogu, katiri me je po svoji veliki milosti od pogabljena rešel, kamor sem hitel s svojim slabim življenjam! O zapeljivi svet, o zmoteni Adamove otroci! vi se na pameti mešate, ker veliko trpite za iti med hudiče v večno pogubljenje. Mar bi Bogu zvesto služili, katiri tudi tukaj plačuje dobre dela s čeznaturnim veseljam s. Duha, po smrti pa jim sebe uživati daje na vekomaj.
O zapeljane duše! premislite, in slepo ne hitite v večno pogubljenje. Boljši je mir vesti od velikega bogastva; boljši in slajši so solze od vsega strupenega veselja sveta. Vrnite se iz vsega strupenega veselja sveta. Vrnite se iz vsega srca k usmiljenemu Bogu; zakaj plačilo greha je večna smrt, plačilo prave pokore je večno življenje. V pokori, v solzah, v božji službi hočem stanovitno živeti, da Jezusa pravičnega sodnika prijaznega najdem. Vedno ga bom prosil tudi mojim zapeljanim bratom in sestram gnado dati prave pokore, da jaz in oni pridemo v sveto družbo Marije, Angelov, Aposteljev, Martrenikov in drugih Svetnikov usmiljenega Boga ljubit in hvalit vekomaj. Amen. 
